Dolg dan vpliva seveda tudi na vreme. In »premaknjena ura« tudi. Ta večni dnevni krog, jutro, poldne večer, noč... Kar pomislite, kaj bi bilo, če se Zemlja ne bi vrtela. Pustimo zdaj vpliv Coriolisove sile na vremenske procese malo vnemar, bi bilo že to dovolj, da bi imeli temno in svetlo stran Zemlje. Mrzlo in vročo stran. Bi se na tak način razvili dve vrsti ljudi? No, če malo karikiram, je to že realnost, saj so že zdaj eni, ki se »zbudijo« šele pri 30 stopinjah, in drugi, ki jim je vse, kar je čez 25, povsem odveč. Vreme je seveda življenjsko odvisno od sončne energije. Ponoči, ko nimamo sonca, se ozračje ohladi. Kdo ve, koliko bi se ohladilo z leti, desetletji, stoletji, ko na polovico Zemlje ne bi več padel sončni žarek. In kako bi naraščala vročina na osvetljeni polovici? Kakšno ravnovesje bi se vzpostavilo? Če ne bi bilo ozračja, bi seveda imeli mrzlo in vročo stran, ne bi bilo sredstva, ki bi lahko prenašalo toploto s tople na hladno stran. Ker pa se v ozračju zaradi neravnovesij začne zrak gibati, bi se hladni in topli zrak vsaj nekoliko mešala. Tako pa, na našo srečo, nočno ohlajevanje zamenja dnevno segrevanje in spet obratno. In ker v daljšem dnevu ogrevanje traja dalj časa, ima vreme več energije na voljo za svoje igrice. Najraje ima kopaste oblake. Po jasnem jutru sonce ogreje zrak, ki se začne, podobno kot pisani toplozračni baloni, dvigati in nekje višje se že dovolj ohladi, da začnejo nastajati kapljice in s tem oblak. Ampak če je takih oblakov preveč, zakrijejo sonce, ki ne more več segrevati tal in zraka nad njimi. Dviganje toplega zraka se prekine, oblaki se začnejo sušiti, redčiti. Dokler je dan dovolj dolg, se zgodba lahko še enkrat ponovi. To je običajno od konca maja pa nekje do konca julija. Prej in pozneje pa običajno lahko nastane le en tak dnevni ciklus.