Letos spet pogosto poslušam tarnanje, češ kako deževno je vreme, da ni ničemur podobno, da so bila poletja pred nekje tridesetimi leti bolj poletna, suha… Pa sem hitro vrgel oko na začetek lanskega junija. Ali se spomnite, kakšen je bil lanski junij? To res ne bi smelo biti pretežko, saj je komaj eno leto od tega in »se vendar dobro spomnimo tudi, kakšna so bila poletja pred tridesetimi leti«! Hm, vseeno domnevam, da bi marsikdo padel že na lanskem juniju. Saj vas ne mislim preverjati, vsak naj si pošteno prizna, ali se resnično spominja, kakšno je bilo takrat vreme.
Bil je namreč vendarle nekoliko poseben mesec. Prva polovica je bila vroča. V Ljubljani je temperatura kar šestkrat presegla 30 stopinj. Štirinajstega junija je bilo še skoraj 29 stopinj, 17. pa samo še 20! Šele zadnjih pet dni je bilo spet 25 stopinj ali nekaj več. V bistvu bi prej pričakovali nasprotno ali pa vsaj nekakšen cikcak skozi ves mesec. In če pomislite, da je 12 mesecev v letu, si je res težko zapomniti, kakšno je bilo vreme v tem času, da ne govorim za desetletja nazaj. Zato še vedno prisegam na podatke, meritve in seveda statistično obdelavo teh podatkov. Tu ni skrivalnic, samo gola dejstva.
Dojemanje in spominjanje vremena in vremenskih dogodkov je skrajno subjektivno, kot je tudi spominjanje drugih dogodkov ali obdobij v našem življenju. Bolje si zapomnimo tisto, kar se nas bolj dotakne, kar nas zanima ali vzbudi naše zanimanje. Morda si bomo res zapomnili, kako nas je na rojstnodnevnem pikniku nevihta premočila do kože ali da nam je pozno sneženje polomilo sadno drevje ali poleglo rožni vrt, za katerega tako predano skrbimo. Ampak ena nevihta ravno na naš piknik še ne pomeni deževnega meseca ali poletja. Zato tudi resno dvomim, da bi si zapomnili povprečni vremenski izkupiček, na primer poletij od leta 1990 do 2000 ali pa od 1980 do 2000. Enostavno, naši možgani v veliki večini niso ustvarjeni za take vrste natančnega spomina.
