Boban Jović se je rodil v Celju na dan, ko se je rodila država. Je eden od dvainšestdesetih državljanov (62) Slovenije, ki so se rodili 25. junija 1991.
Njegova življenjska pot je tesno prepletena s potjo Slovenije. Njen simbol nosi na prsih. Je član nogometne reprezentance in na dresu ima prišito zastavo. Na mednarodnih tekmah predstavlja Slovenijo, okrog njega odmeva Zdravljica. Kot se spodobi za nogometne junake, ga narod nosi po rokah.
Prvih deset dni Jovićevega življenja je potekala vojna. Otroštvo, ki se ga spominja, je bilo v Sloveniji lepo. »Da sem bil rojen na isti dan kot država, je poseben dar,« je zanosen. »V otroštvu so mi govorili, da moj rojstni dan praznuje vsa Slovenija.«
»Kaj nam pomeni domovina?«
Rodil se je staršem, ki sta se v osemdesetih priselila iz Bosne in Hercegovine. »Identiteta naše družine je bila vedno razpeta med Slovenijo in Bosno, a to ni bila za nas nikakršna težava. V Celju smo živeli v prijaznem okolju, ki nas je sprejemalo. Ta občutek razpetosti pa me spremlja še danes,« je povedal v telefonskem pogovoru iz Krakova na Poljskem, kjer trenira s svojim klubom Wisla Krakow. »Ko sem na Poljskem, sem Slovenec, ko sem v Sloveniji, sem Poljak,« se je nasmejal.
V osnovni šoli se je dobro počutil. Če danes gleda nazaj, se mu zdi, da bi lahko otroke v šolah učitelji bolj opozarjali na to, kaj pomeni domovina. »Premalo se zavedamo edinstvenosti naše države,« pravi. »To vidim zlasti, odkar sem v tujini.« Po njegovem mnenju se Slovenija preveč obremenjuje z odnosi, okolico, s sosedi, premalo pa se posveča grajenju samozavesti, ki bi izvirala iz domačega okolja. »Premalo se zavedamo svoje vrednosti. Iz tujine se vidi, kako bogata je slovenska dediščina.« Jović na majhnem, preglednem prostoru, vidi »gore, reke, morje...« Vse, o čemer radi govorimo, a ne dovolj razmišljamo. »S tem bi morali začeti že v šoli,« pravi.
Kot športnik, ki si je gradil kariero od sedmega leta starosti, sicer državo vidi predvsem skozi šport in »športno infrastrukturo«. Opaža denimo, da pogoji za razvoj mladih talentov v Sloveniji niso najboljši. »Vse je seveda pogojeno z velikostjo države. Športni klubi so majhni, ker je majhen trg, tu ni kaj storiti,« ugotavlja. Še zlasti, se mu zdi, so zapostavljeni mladi športniki v individualnih športih, saj morajo njihove družine same poskrbeti za treninge. »Ker izhajamo iz majhnega okolja, se moramo že od malega bojevati,« opaža Jović. »Nič nam ni bilo dano, vse smo morali zgraditi sami. Morda smo prav zaradi tega v športu tako uspešna država. Tu, na Poljskem, nas gledajo z občudovanjem. Imamo komaj dva milijona ljudi, pa v svetovnem merilu preraščamo nekatera mnogo večja okolja.«
Kar pripoveduje o športu, je metafora za katerikoli družbeni podsistem.
»Z bratom izhajava iz delavske družine. Kadar so nama starši rekli, da se bojujemo z zadnjimi desetimi evri v mesecu, sva lahko razumela, da je situacija resna. Vsega sva se zavedala. Preživeli smo težke trenutke in natančno sva vedela, česa si ne moremo privoščiti. To se je odražalo tudi na najini nogometni karieri,« pripoveduje z vedrim savinjskim naglasom.
»Fantje igrajo za tristo evrov ves mesec«
Brat, rojen pet let pred njim, je zaradi poškodbe nogomet opustil. Končal je medicinsko fakulteto in danes je zdravnik. Jović do fakultete ni prišel, saj ga je nogomet povsem prevzel. Končano ima gimnazijo v Ljubljani, vpisan je bil v posebni, športni oddelek. Status športnika mu je pomagal, to je ena boljših podpor, ki jih daje država.
Jovićeva kariera je bila že v otroštvu kar pisana. Najprej je igral za celjski klub Šampion, potem se je preselil v Aluminij iz Kidričevega. »Starši so me vozili na tekme in morali smo paziti na finance,« se spominja. Vendar, pravi, je bil to »lep čas«, v prvih letih po prelomu tisočletja, ko »se je dalo preživeti« in ni bilo občutiti, da bi bilo veliko ljudi zaskrbljenih za lastno eksistenco. Odraščal je v blokovskem naselju, polnem optimizma. »Med nami so bili glasbeniki, športniki, pridni učenci. Vse okrog nas je bilo živo. Kriminala med nami ni bilo. Socialna varnost je bila na višji stopnji, kot je danes, zaupanje v državo je bilo večje. Plače so bile po osamosvojitvi najbrž realno nižje kot v prejšnjih časih, a še vedno si lahko računal na to, da boš imel službo, lahko si načrtoval prihodnost. Za to moramo biti hvaležni.« Občutek, ki so ga starši prinesli iz socializma, se je podaljšal v Jovićevo otroštvo.
»Potem je udaril kapitalizem in prišla je kriza,« se spominja.
V tem času, v njegovem osemnajstem letu, leta 2009, je sam sicer »prišel na zeleno vejo«. Podpisal je pogodbo z velikim klubom Olimpija. »Naenkrat sem imel dovolj denarja, za vse je bilo poskrbljeno,« pravi. »Kot športnik se zavedam, da imam kratko kariero in malo priložnosti. Izkoristil sem vsak trenutek in obrnilo se je na dobro.«
A zunaj tega so razmere postale težke. To se pozna v vsakdanjem življenju, v pogovorih z družino in prijatelji. Pozna pa se tudi v športu. »Šport je odraz stanja v državi,« opaža Jović. »Fantje v drugi nogometni ligi igrajo za dvesto, tristo evrov na mesec.« Prekarnost mladih je obči status quo. »Morda bodo kasneje sicer stopili kam višje. Morda pa ne.«
»Samo da moj sin ne bi doživel vojne!«
Odhod iz Slovenije v tujino je vedno opcija, s katero je treba računati. Beg možganov je fenomen, ki je v moštvenih športih še posebej izrazit. »Danes fantje odhajajo še hitreje v tuje klube,« pravi. »A že v mojem času so odhajali. Sam se za to nisem odločil. Raje sem počakal, da sem se polno razvil.« Iz Olimpije v Wislo Krakow je prestopil lani. S sto triinsedemdesetimi centimetri višine v starodavni prestolnici poljskih kraljev igra na položaju desnega bočnega branilca. Iz ozadja ima lep pregled nad terenom.
V pogovoru je nepretenciozen, umirjen. Sogovornika dolgo posluša. A bliskovito reagira.
»Veliko ljudi v Sloveniji ne vidi več smisla. Zdi se jim, da situacija v državi ne vodi nikamor. A zavedati se je treba, da v Sloveniji še vedno živimo lepo. Poglejte, kakšne so razmere drugod. Veliko potujem in vidim stvari.«
Ozre se v preteklost. Tudi za mladega človeka, starega komaj toliko, kolikor je stara država, obstaja »nekoč«. »Nekoč ni bilo takšne krize, smernice razvoja države so bile postavljene, imeli smo finančno stabilnost, ni bilo protestov, ni bilo takšnih delitev ljudi,« pravi. »Vse to pa ni nastalo čez noč. Težave so povzročili ljudje, ki so že pred časom denar speljevali v svoje žepe, ker so bili skorumpirani.« Zdaj so prišli računi. »Šele zdaj vidimo, kje so bile luknje, kam je odhajal denar. To je bilo dolgoletno, načrtno izčrpavanje. Poleg tega se mi zdi, da je k nastanku sedanje situacije prispevala tudi tujina. V Slovenijo so spočetka vlagali, jo podpirali, zdaj pa jim moramo vračati. Zato nam zmanjkuje.«
Boban Jović, petindvajset let sopotnik Slovenije, gleda v prihodnost. A ne pričakuje več od tega, kar lahko ponudi resničnost. »Upam samo, da bo naslednjih petindvajset let takšnih, kot je bilo prvih petindvajset,« se nasmehne. »Upam, da bo sicer atmosfera boljša kot zadnjih nekaj let, a če gledam vseh petindvajset let kot celoto, upam, da bo moj otrok, ki je zdaj star tri leta, živel z enakimi občutki, kot sem jih imel sam. Živeli smo varno, lepo, brez vojn in lakote. Ni nam bilo treba nikamor bežati. Naj bo tako še naprej.«
