Ampak vsaka skrivnost ima svoj rok trajanja, je to sredo lakonično pojasnil Praznik na odru Republike Slovenije v Slovenskem mladinskem gledališču, medtem ko je z veščo risarsko roko risal tisti obveščevalni štab v petem nadstropju hiše na Župančičevi in tako pojasnjeval razporeditev prostorov. Ta skrivnost je torej trajala toliko, kot traja ta država, petindvajset let. Kot mnoge druge skrivnosti je tudi to razkrilo temeljno človeško razočaranje.
Gledališče je medij, ki je zmožen v dveh urah razložiti vprašanje biti ali ne biti, in tako ima seveda tudi zmožnost pokazati nekaj drobcev iz prvih let obstoja državice, kaotičnih let, v katerih – toliko do zdaj že vemo, toliko večnim skrivnostim je doslej že potekel rok trajanja – v nasprotju s stvarjenjem najprej niso nastali nebo, zemlja in svetloba, ampak velike omare za skrivne fonde. Ki so potovali v Avstrijo. Zakaj tja? Tega nam Janša ne pove. Dober režiser, ohranja nas v večnih dvomih.
Če torej v drugem delu predstave, ko za mizo sedejo protagonisti osamosvojitve Kučan, Drnovšek, Rupel, Bavčar, Janša in Rigelnik, pričakujemo, da bomo zvedeli, kje je tisti čudežni kovček, se motimo. (Vse do danes, čeprav na smrt sprti, o tem ne črhnejo. Ta deziluzija nam je dobro znana tudi iz realnega življenja, polnega zgodb o milijonih, ki jih ni več, a jih nihče nima.)
Nak, ta na odru uprizorjeni slavni magnetogram seje pri tedanjem predsedniku države leta 1993 o kupih denarja ne reče niti besedice, kot da bi bilo vsem pri mizi popolnoma jasno, kam je šel kuferček, kam omara in kdo ima ključe, o tem nima več smisla debatirati, ni kaj dodati. Tako smo torej gledalci spektakla, imenovanega Republika Slovenija, v dilemi. So z njim kupili orožje za našo obrambo? Ali pa …? No, na tej seji gre za bolj pomembno reč: kako ohraniti dobro ime mlade države, ki je kršila mednarodno prepoved dobave orožja vojskujočima sosedama, Hrvaški in Bosni. Glede tega se nekako vsi strinjajo s predsednikom: s tranzitom orožja je treba nujno prekiniti. In predvsem: zanikati, da so to kadarkoli počeli.
To pa ni tako enostavna naloga kot prejšnji šmugl, novinarjev kar tako ni mogoče zapreti, Mladine zapleniti. Kako naj jo ustavijo zdaj, skrbi predsednika, in »saj ne gre samo za Mladino«, doda Janša, Drnovšek pa, da »bi imel vlado že zdavnaj sestavljeno, samo cajtnge bi pogledal« – povsod očitno curlja. In poleg tega obstajajo dokumenti o dobavi, opozori Janša. Kako torej prikriti resnico? Ampak saj, pravi Kučan, »resnici ne ustreza nič, ker tu sta dve resnici, ena je za javnost, ena pa za to«. In Rupel predlaga, »da se nič ne pojasnjuje, no comment«. Res je ljubka, takole v retrospektivi, ta »mlada demokracija«, ki bi novo državo, a še vedno preverjene stare metode o dveh resnicah.
No, v resnici sta resnici več kot dve, kar pet jih je, in to vidimo šele, ko se gledalci/državljani preselimo v Depalo vas. Tam drvijo avtomobili, skačejo naokrog specialci, tepejo Smolnikarja. In to kar na pet načinov, pravi rašomon. Morisovci namreč trdijo, da so ga le malo krepkeje prijeli, on trdi, da so ga ornk prebutali, policija pravi, da so prišli naknadno, in potem je tu še znamenita hruška, ki se tudi spominja, kako se je Smolnikar od jeze vanjo butal.
A celo še bolj znamenita od hruške je seveda gospa Barbara Brezigar, nepozabna tožilka*, ki se je v anale slovenskega prava vpisala z ugotovitvijo, da ni bilo prav nič narobe, da so se vojaški specialci lotili specialca notranjega ministrstva, da so ga le malo ošvrknili, kar naj mu ne bi povzročilo kaj več kot mozoljček – tisti posnetki iz bolnišnice so bili očitno le propaganda. Če se ob tej »resnici« državljani v smrdljivih oblakih avtomobilskih izpuhov že krohotamo in tolčemo po kolenih, se v ozadju zavesti vendarle spet prebudi opomin: zakaj že so Smolnikarja prebutali? Aja, saj res, ker je vohljal glede prodaje/preprodaje orožja... Kovček! Več njih.
Kot neka nerazčiščena travma se v podtalnici Republike Slovenije skrivajo okostnjaki osamosvojitve, ki so že kmalu po njenem nastanku ljudem odvzeli iluzije o novem, boljšem začetku, o drugačnih metodah, skupnih ciljih in transparentnih postopkih. Boju za politično prevlado in denar je potem služil še eden, tokrat sistemski veliki rop, privatizacija, in to je bil tudi čas grozljivih novih krivic denacionalizacije, predvsem pa izbrisa. Do točke, ko si je domoljubje uzurpirala skrajna desnica, najstniki pa se ne morejo spomniti, katerega leta je nastala država. Sicer pa, zakaj bi se morali? Tudi države imajo omejen rok trajanja, kdo bi to bolje vedel kot mi.
