Zato ne čudi, da so ankete pokazale, kako se za takšno državo nismo borili. Hoteli smo nekaj drugega. Soočamo se z razočaranji, zapravljenimi priložnostmi, mnogimi opiteži od oblasti in tistimi, ki so prosti trg, demokracijo in kapitalizem razumeli po svoje. Po svoje smo razumeli tudi rojstvo svoje države. Seveda se te dni mnogi izgubljajo v mitoloških razsežnostih osamosvajanja, ampak zadeva je bolj preprosta. Zbežali smo iz Jugoslavije. Tam nam ni bilo več prijetno živeti. Prepričani smo bili, da si zaslužimo več. Pred petindvajsetimi leti smo metaforično postali begunci. Nihče nas ni maral. Velike sile so nas podile nazaj v staro federacijo, nam zapirale vrata pred nosovi in naredile tisto, kar smo mi naredili lansko leto: postavili so nam ograje. Ne fizične, ampak institucionalne.

Logično je, da če pred nečim bežiš, pač v novi državi tega nikoli ne ponoviš. Pa je res tako?

Lepo po vrsti. Zbežali smo iz države, ki smo jo razumeli kot umetno tvorbo. In kaj smo dobili? Polnopravno članstvo v Evropski uniji, ki ni nič drugega kot umetna tvorba. Tvorba, ki razpada. In prav paradoksalno se sliši, da je Slovenija ena tistih držav, ki se najbolj borijo za ohranitev te umetne zveze. Še več. Prepričani smo, da ji izkazujemo dovolj ljubezni, lojalnosti in smo za njo pripravljeni požreti vse živo. Spomnite se le vseh, ki so med postavljanjem železno-britvične sramote govorili točno to: branimo Evropo. Branimo schengen. Branimo evropske vrednote.

Zbežali smo zaradi neenakopravne obravnave. Beograd in posredno Srbija nam nista dala dihati. Počutili smo se opeharjene. Da nimamo glasu in moramo igrati po diktatu famoznih beograjskih institucij. In kaj imamo zdaj? Evropsko komisijo, ECB in Bruselj, ki nam ne dajo dihati. Plesati moramo tako, kot nam oni pišejo partiture. Pristati na vse, kar nam pomolijo pod nos, podpisati vse, kar si izmislijo, in podpreti vse, kar je sporno ali pa vsaj predmet debate in pojasnil.

Zbežali smo pred raznimi centralnimi komiteji, komisijami in enopartijskim brezumjem. In kaj imamo danes? Nič drugega kot navadno strankokracijsko enoumje. Dobili smo nezmožnost dialoga v koaliciji, slepo navijaštvo strankarskih vojakov in vsaj dve stranki, kjer vodje častijo bolj, kot so kadar koli častili partijske liderje. Zbežali smo od bedaste opredelitve po Titu Tito in dobili lasten surogat v podobi tistih, ki nas zadnje dni prepričujejo, da so nas rešili iz balkanskega kotla.

Zbežali smo stran od nevzdržnih mitingov resnice, na katerih je ulica obračunavala z nami. Slovenija, Slovenci in naši mediji so bili sramotilni steber, v katerega so metali jogurtove lončke. In kaj spremljamo danes? Prav enake mitinge. Tako kot pred slabimi tridesetimi leti tudi zdaj glavno ikonografijo predstavljajo zastave. Kot znak, da smo na pravi poti. Da smo pravoverni. Da si ne damo ničesar vzeti. Tako prirejamo mitinge, ker ne verjamemo sodstvu, mitinge, ker ne verjamemo ministrom, in mitinge, ker ne verjamemo, da ima država dobre namene s posameznimi podjetji. Zraven na plakate pišemo imena izdajalcev, imena sovražnikov in imena tistih, ki niso naši. Če je treba, se namenimo še v glavno mesto. Pred vlado, predsedstvo ali ministričino sobo. Tako kot so se mitingaši namenili priti v Ljubljano. In takrat je bilo nekaj zdrave pameti pri tistih, ki so imeli jajca. Ter so miting preprosto prepovedali.

Zbežali smo stran od medijskega enoumja, ki je orkestrirano napadal Slovenijo in pozival k obračunu ali vsaj bojkotu. In kaj smo dobili v zameno? Medijsko sceno, ki ne dela drugega, kot obtožuje. Išče grešne kozle. Išče sovražnike. Išče izdajalce naše države. Banalen poziv k bojkotu plačevanja rtv-naročnine je nadomestek za bojkotiranje slovenskih izdelkov. Ker se ne strinjam, pozivam k ekonomskemu uničenju. Z bojkotom uničimo tisto, česar ne bo uničil trg.

In ne nazadnje smo zbežali stran od totalitarizma. Pred tanki, bedastim služenjem vojaškega roka in nacionalizmi vseh vrst. Zbežali pred ortodoksnimi pogledi zadrtih nerazgledanih bedakov, ki so obsojali vse, kar je bilo drugačno in napredno. In v zameno smo dobili ponovno oživljanje ideje o služenju vojaškega roka, opevanje domoljubja, ideje o prepovedi abortusa, pretepanje drugačnih in referendume, ki ožijo polje človekovih pravic in civilizacijskih pridobitev. Dobili smo demokracijo, s katero pa ne vemo, kaj naj počnemo. Oziroma razumemo demokracijo kot neskončno izlivanje frustracij po spletnih forumih. Ali preprosto kot pravico, da povem svoje mnenje. In drugega ne slišim…