Odzivi na mnenja, da ne gre zgolj za finančno krizo, ampak za moralno krizo, ki da je finančno povzročila, so bili zelo različni. Mnogi so se ob tem muzali, češ da na odločitve posameznikov ni mogoče vplivati z apeliranjem na njihov moralni čut, ampak je treba pravila igre postaviti tako, da bodo posameznika spodbujala ali celo silila v želeno/moralno delovanje. Kot na primer z visokimi kaznimi za kršenje cestnoprometnih predpisov skušamo preprečevati, da bi vozniki vozili pijani ali prehitro, in tako preprečevati nesreče. Drugi so se strinjali, da menedžerjem in še komu manjka moralni kompas in da zato potrebujemo neko moralno prevzgojo družbe. Na to karto je stavila tudi Stranka modernega centra. Kako se je ta zgodba z visokimi etičnimi in moralnimi standardi končala, je jasno vsakomur. Težko je ne biti ciničen. Tretji so poudarjali, da so krize vgrajene v kapitalistični sistem in da ne gre za nikakršno krizo vrednot; spremeniti da je treba celoten sistem.
Ko trčita samointeres in morala
Prav imajo pravzaprav vsi. Ključno vprašanje pa je, koliko ima kdo prav oziroma kako so ti razlogi med seboj povezani. Smo morda ekonomski in družbeni sistem zgradili tako, da spodkopavata splošno moralo? So finančne spodbude in kazni, katerih cilj je posameznike odvračati od neželenega vedenja, le kratkoročna rešitev, dolgoročno pa probleme poglabljajo? Se je utemeljitelj ekonomske vede Adam Smith motil, ko je dejal, da posameznika vodi (le) sebičen interes po maksimizaciji lastne koristi? »Svoje večerje ne pričakujemo zaradi dobrohotnosti mesarja, pivovarja ali peka, ampak je vzrok v njihovem sledenju lastnim interesom. Ne računamo na njihovo humanost, ampak na samoljubje, in nikoli jim ne razlagamo o naših potrebah, ampak o njihovih koristih,« je samointeres kot gonilo svobodnega trga orisal Smith.
Spodbude torej vse od Smitha naprej veljajo za nekakšno magično rešitev za vse naše težave. »Posameznik mora v nekem početju videti svojo korist, in če jo vidi, ni pomembno, kaj takšnemu posamezniku naložimo. Če pa že apeliramo na posameznikov samointeres, pa je tudi najbolje, da ga plačamo z denarjem, ki ga lahko posameznik porabi, kot se mu zazdi,« pravi doktor psihologije Barry Schwartz, avtor številnih odmevnih knjig, ter dodaja, da so zato finančne kazni in nagrade postale neke vrste alfa in omega delovanja celotnega sistema. Schwartz se sicer strinja, da v veliko primerih posameznika vodi samointeres, ne pa vedno in povsod. »Moralna dimenzija življenja nam pravi, da posameznike ne vodi sebičen interes. Da je ta pravzaprav nepomemben in da je pomembno to, kakšne posledice bodo naša dejanja imela. Ključen problem se skriva v dejstvu, da nismo pomislili na to, da bi ta dva motiva lahko prišla v konflikt drug z drugim,« opozarja.
Že pred skoraj dvema desetletjema so raziskovalci* v skupini izraelskih vrtcev opravili zanimiv poskus medsebojnega vpliva finančnih spodbud in moralne odgovornosti posameznikov do drugih ljudi. Izhajali so iz splošno sprejetega dejstva, da uvedba finančne kazni posameznike odvrne od nezaželenega vedenja, če vse druge okoliščine ostanejo enake. Po tem načelu deluje kaznovalna politika vsake države. Spomnite se samo, koliko razburjanja sledi vsakemu dvigu finančnih kazni za cestnoprometne prekrške.
Preizkus so opravili v desetih vrtcih, kjer so imeli težave z zamujanjem staršev pri popoldanskem pobiranju otrok iz vrtcev. Kadarkoli je kdo od staršev zamujal, je eden od vzgojiteljev moral ostati v vrtcu z otrokom zamudnikov dlje od predvidenega časa. V šestih od desetih vrtcev so za zamudnike uvedli finančno kazen, da bi tako starše disciplinirali, preostali pa so služili kot testna skupina. Preizkus je trajal 20 tednov, rezultati pa so raziskovalce presenetili. Ne le da kazni staršev zamudnikov niso odvrnile od zamujanja, zamude so se celo povečale. Ko so kazni ukinili, pa se vedenje staršev ni vrnilo na prvotno raven: zamude se niso zmanjšale, ampak so ostale na višji ravni.
Raziskovalci so sicer uvedli relativno majhno kazen, a ne nepomembno – približno toliko, kot je v tistem času vzgojiteljica zaslužila za pol ure dela. Pol ure je bila tudi zgornja meja za zamujanje, ki so jo starši redko presegli. Kot pravijo raziskovalci, bi dovolj visoka kazen starše zagotovo v celoti odvrnila od zamujanja. Recimo, če bi bila kazen tako visoka kot cena vrtca. »S tem preizkusom smo pokazali, da uvedba globe spremeni dojemanje ljudi o tem, v kakšnem okolju delujejo,« so zapisali raziskovalci in dodali, da je to še posebej značilno za situacije z nepopolnimi pogodbami, takih situacij pa je v življenju veliko. V konkretnem primeru dogovor med starši in vrtcem ni natančno določal, kakšne bodo posledice, če bodo pogosto zamujali. Starši so si tako lahko sami oblikovali neka pričakovanja in se vedli v skladu s temi pričakovanji. Skušali so ne zamujati preveč pogosto in za dlje časa, ker so pričakovali, da se bodo ob prepogostem zamujanju v vrtcu najbrž odzvali s kakšnim ukrepom.
In to še zdaleč ni edini takšen primer. Podobno zanimiva zgodba prihaja iz Švice, kjer so v enem od kantonov prebivalce spraševali, ali bi bili pripravljeni v svojem okolju gostiti odlagališče jedrskih odpadkov. Anketarji so ugotovili, da je bila pripravljena jedrsko odlagališče v svojem okolju sprejeti okoli polovica vprašanih, čeprav so se bali, da bo to znižalo cene njihovih nepremičnin in da gre za nevarne odpadke. Ljudje so čutili odgovornost kot švicarski državljani: odlagališče je pač nekje treba zgraditi. Ko pa so anketirance vprašali, ali bi bili pripravljeni sprejeti odlagališče, če bi v zameno vsako leto prejeli finančno nadomestilo v višini ene mesečne plače in pol, pa jih je bila za odlagališče le še četrtina. Zakaj? Finančna ponudba je spodkopala prvi motiv, odgovornost do sodržavljanov. Finančno nadomestilo jim je sporočalo, da naj razmišljajo le v okvirih svojega lastnega interesa. Za lasten interes pa očitno ponujeno nadomestilo ni bilo dovolj visoko.
»Študija otroških vrtcev kaže, da so starši že imeli razloge za to, da po otroke niso prihajali prepozno. Glavni razlog, zaradi katerega so uvedli kazni, je bil, da bosta dva motiva, moralni in finančni, delovala še bolje kot en sam. A izkazalo se je, da je drugi motiv, finančna kazen, spodkopal prvi motiv, moralo. To je bilo veliko presenečenje za raziskovalce, še posebej za ekonomiste,« rezultate raziskave komentira Schwartz in pojasnjuje, da ta mehanizem lahko opazujemo v vseh segmentih življenja.
Začarani krog samoizpolnjujoče se napovedi
Po izbruhu finančne krize je bil eden prvih odzivov politike ta, da je poostrila regulacijo bančno-finančnega sektorja. Čeprav Schwartz ni nasprotnik povečane regulacije in uvajanja dodatnih finančnih spodbud in kazni, opozarja, da slednje težav, ki jih imamo, ne bodo nujno rešile. »Ko smo ubili moralne zaveze, so nam res ostale le še finančne spodbude in kazni. A njihova velika šibka točka je, da probleme rešujejo zgolj kratkoročno, dolgoročno pa ne. To dokazujejo leta in leta izkušenj. Pametni in dobro plačani posamezniki bodo vedno našli pot okoli pravil, ne glede na to, kako dobro so zastavljena,« pravi.
Prav tu se bržčas skriva del odgovora na vprašanje, kako se izviti iz začaranega kroga. Ker sistem v večini primerov deluje zato, ker so ljudje v svojem bistvu nagnjeni k temu, da delujejo moralno, bi morali pravilne odgovore najprej iskati v apeliranju na moralnost ljudi, šele nato posegati po kaznih. Schwartz opozarja, da smo v razvitem zahodnem svetu ustvarili sistem, ki posameznike s pretirano regulacijo in birokratizacijo sili k iskanju lukenj v zakonih. Z večanjem števila finančnih spodbud in kazni, ki temeljijo na razumevanju človeka kot sebičnega posameznika, pa smo iz ljudi povsem izkoreninili občutek za moralnost. »Če so prve kapitaliste na uzdah vendarle držali religiozni okvirji – nekatere meje se enostavno niso smele prestopati – teh zadržkov danes ni več. Z rastjo ekonomskih institucij se je moralni glas utišal. Kapitalizem spodkopava druge institucije in enostavno ne priznava, kako pomembno odvisen je od njih. Zgolj za primer: če ne bi mogli nikoli zaupati nikomur, da se bo držal pogodbenih določil, bi bili stroški uveljavljanja pogodb astronomsko visoki. Ekonomija bi se enostavno ustavila.«
Za plastičen oris problema, ki ga opisuje Schwartz, nam ni treba iti daleč. Ustavimo se lahko pri v zadnjih tednih odmevajoči zgodbi Primoža Smrtnika. Ali katerikoli drugi sorodni zgodbi, v kateri zakonodajalec skuša sicer dobronamerno preprečiti zlorabe v sistemu, a na drugi strani z dodatno regulacijo povzroča nove probleme. Odzivi pristojnih služb v konkretnem primeru precej nazorno kažejo, kako globoko lahko ob sklicevanju na pravila pade čut za moralo. Podobno problematično je na primer nagrajevanje menedžerjev, pa ne toliko višina plače kot predvsem način nagrajevanja. Res je, da lahko variabilni del plače menedžerja spodbudi k doseganju boljših rezultatov, a hkrati se je že ničkolikokrat izkazalo, da zaradi takšnega načina nagrajevanja menedžerji prevzemajo previsoka tveganja ali pa neposredno goljufajo, kršijo pravila, zakone itd.
»Ključna predpostavka delovanja socialno-ekonomskega sistema je, da ljudje sebično sledijo svojemu lastnemu interesu. Na podlagi te predpostavke smo oblikovali institucije, ki ljudi silijo, da delujejo v skladu s to predpostavko. Nato pa, ko vidimo, da se ljudje res tako vedejo, kričimo, poglejte, kaj sem vam rekel,« pojasni dr. Schwartz predpostavko Adama Smitha o samointeresu posameznikov in jo s tem razglasi za samoizpolnjujočo se napoved.
Rezultati preizkusa v vrtcu in Schwartzevi črnogledi pogledi na dolgoročno učinkovanje ekonomskih institucij v zahodnem svetu nas ne morejo navdajati z optimizmom. Vsaj ne na kratek rok. Ko so vrtci uvedli kazen za zamujanje, je to spremenilo razumevanje okolja. Če so starši sprva na vzgojitelje, ki so ostajali po zaprtju vrtca, gledali kot na prijazne in velikodušne ljudi, ki jih zato ne smejo izkoriščati, je po uvedbi kazni njihova dobrodušnost postala storitev, ki jo je bilo mogoče kupiti. Cena storitve je bilo plačilo kazni. In če je nekaj definirano kot storitev, ne pa kot prijaznost in dobra volja, je to storitev mogoče kupiti, toliko, kolikor je potrebujemo. Razlog za črnogledost se skriva v dejstvu, da starši tudi po tistem, ko so vrtci ukinili kazen, niso zmanjšali pogostosti zamujanja. Raziskovalci menijo, da je z uvedbo kazni, ki je povozila moralni motiv in spremenila dojemanje okolja, začela delovati še ena nova socialna norma, ki ji preprosto pravijo – enkrat blago, vedno blago. To preprosto povedano pomeni, da je moralni motiv posameznikov izjemno težko oživeti, ko ga enkrat povozimo.
Pomoč vedenjske ekonomije
Smithu bi seveda delali krivico, če bi dejali, da se ni zavedal pomena morale. Ne nazadnje je vprašanju morale, etike in radodarnosti ljudi posvetil celo knjigo (Teorija moralnih občutkov), v kateri je iskal razloge za človekovo nesebično vedenje. To knjigo pravzaprav uvrščamo med začetnice vedenjske ekonomije, ki v zadnjih letih, ko so temeljne predpostavke o racionalnih posameznikih v ekonomiji tarča vse pogostejših kritik, postaja vse bolj popularna. »Morda lahko prav vedenjska ekonomija spremeni tok razmišljanja politike. Vedenjska ekonomija združuje discipline – psihologijo, sociologijo – ki jih politiki ne jemljejo resno. Poslušajo le ekonomiste. Morda se bo zdaj, ko so tudi ekonomisti začeli odkrivati druge dejavnike, ki motivirajo ljudi, razprava razširila. Postaja nam vse bolj jasno, da finančne spodbude in kazni niso najboljši način vplivanja na vedenje ljudi. Socialne norme so pomembnejše. Ljudje si nazadnje vendarle želijo biti odgovorni člani skupnosti, v katerih živijo,« je prepričan Barry Schwartz.
Razmišljanja ameriškega psihologa se ob dejstvu, da odgovornosti za finančno krizo, ki je svet spravila ob tisoče milijard evrov in na milijone ljudi ob službo, da ne govorimo o še bolj tragičnih posledicah, ni prevzel nihče, slišijo kot utopija. Tako v ZDA kot v Evropi so za zapahi končali le redki posamezniki, ki so povzročili krizo. Ena redkih držav, ki je svoje bančnike kaznovala z zapornimi in finančnimi kaznimi, je Islandija. Drugod kaznivosti v poslovanju večinoma niso našli, dokazali in kaznovali, tudi v Sloveniji ne. V takšnih razmerah apelirati na moralo ljudi in ne uvajati dodatnih pravil in kazni je skorajda perverzno.
A dr. Schwartz vsaj v eni točki ostaja optimist. Individualizacija družbe, ki je sicer na eni strani okrnila naš občutek odgovornosti za druge ljudi in nas spodbuja k sledenju maksimalnim koristim za nas same, ne glede na to, kakšno škodo bomo s tem povzročili drugim, še nikoli v zgodovini ni bila manj brutalna, kot je danes. »Posameznik, ki sledi svojemu sebičnemu interesu po bogatenju, lahko v družbi povzroči omejeno škodo. Močne skupnosti, tribalizem, če želite, lahko v družbi povzročijo neomejeno veliko škode. Številke o nasilnih zločinih globalno še nikoli niso bile tako nizke, kot so danes. Posilstev na globalni ravni še nikoli ni bilo tako malo, kot jih je danes. Da, v nekaterih delih sveta nasilje ne pojenja. A ne glede na to in ne glede na zadnje tragične dogodke v ZDA smo danes bolj civilizirani kot kdajkoli prej,« v bran sistema, kakršnega poznamo danes, pojasni Schwartz. Zdi se torej, da nam kot posameznikom in družbi ostane le izbira manj slabe med slabimi možnostmi.
* A Fine is a Price, Uri Gneezy in Aldo Rustichini, 2000, Journal of Legal Studies, Vol. XXIX.
