Razsodnost in pristranskost (resnična zgodba o sodnem izvedencu, sodni kalvariji, pokvarjenosti in pravičnosti)

Prometna nesreča

Sodnomedicinski zdravnik dr. Lobner kriminalistu Zimmermanu: Že od nekdaj sovražim avtomobile. To so prava morilska orodja: vsaj nekaj tisoč potencialnih morilcev čepi za krmilom. (H. H. Kirst: Obsojeni na resnico)

Čudovito sobotno jutro prvega poletnega dne. Danilo, uspešen poslovnež in pravnik, se je usedel na svoje športno kolo, da odvozi ustaljeno turo po precej prometni cesti. Od sina, hčerke in žene se poslovi z nasmehom in obljubo, da bo še pred kosilom doma. Na skoraj ravnem delu ceste je za Danilom pripeljal z osebnim avtomobilom voznik Stanko, ki je bil na poti v službo. Stanko je iz blagega desnega ovinka pripeljal na ravnino, od koder je pregleden celoten potek ceste v dolžini najmanj 300 metrov. Kolesarja, ki je vozil pravilno ob desnem robu ceste (cesta je široka 6,70 metra), enostavno sploh ni videl. Obstaja velika verjetnost, da je Stanko med vožnjo telefoniral, vendar tega dejstva v postopku nihče ni preverjal. Kolesarja je zadel 40 centimetrov od desnega roba vozišča. Iz policijske kazenske ovadbe je razvidno, »da je s sprednjim delom vozila trčil v kolesarja, ki je vozil pravilno ob desnem robu. Pred trčenjem voznik Stanko ni zaviral, saj na kraju ni bilo najdenih nobenih sledi. Hitrost vožnje je začel zmanjševati šele po trčenju v kolesarja.« Po trčenju je kolesarja vrglo na pokrov in streho vozila, nato pa je po 16 metrih od kraja trčenja padel nazaj na desno bankino, od tu pa »poletel« še 12 metrov na travnik in tam mrtev obležal. Voznik Stanko je takoj poklical številko 112. Bil je trezen, imel je veljavno vozniško dovoljenje, nobena kasnejša ugotovitev prometnih izvedencev ne kaže, da bi presegel dovoljeno hitrost 90 kilometrov na uro. Kraj nesreče sta si ogledali tudi tožilka in preiskovalna sodnica, ki je v zapisnik o ogledu med drugim zapisala: »Ugotovim, da je to mesto trčenja približno 40 centimetrov od desnega roba vozišča, kar se ujema tudi s širino poškodbe na osebnem avtu. Domnevno je kolesar vozil skrajno desno ob desnem robu vozišča … Na cesti tudi ni sledov zaviranja osebnega avta pred domnevnim mestom trčenja. Na kraju tudi ugotovim, da je voznik osebnega avta lahko videl pred seboj vozečega kolesarja na razdalji vsaj 200 metrov in da je imel zadostno preglednost. Pred domnevnim mestom trčenja ni nikakršnih sledov, da bi kolo vijugalo.« Voznik Stanko pri ogledu kraja prometne nesreče ni ugovarjal ugotovitvam prometnih policistov in preiskovalne sodnice. Le skrušeno je stokal, kaj je naredil. Čez tri dni je bil voznik Stanko uradno zaslišan na policiji. Prišel je v spremstvu odvetnika, povedal pa le: »Zaradi šoka se spominjam le, da je kolesar pred mano nenadoma dvakrat spremenil smer, 'zaventilal' je prek celotne ceste. Hotel sem se mu izogniti z umikanjem skrajno desno, vendar mi ni uspelo. Vozil sem precej pod omejitvijo. Zaenkrat lahko povem le to.« Iz policijskega zapisnika ni razvidno, da bi mu policist postavljal še kakšna vprašanja. Precej hitro se je zadovoljil s popolnoma konfuzno izjavo. Zelo malo ljudi zares odgovori na zastavljeno vprašanje, še manj jih zna organizirati misli tako, da dodatnih informacij iz njih ni treba izvleči s podvprašanji. Zato mora izkušen zasliševalec igrati arheologa med razvalinami sogovornikovih neprijetnih spominov. Pri policijskih zaslišanjih je treba nastavljati vabe neodločnim in postavljati pasti zvitim. Iz spoštovanja do strank v postopku in kriminalistične stroke je treba pikolovsko izpraševati naprej, ne pa po treh nepovezanih stavkih zaključiti zapisnik.

Kazenski postopek

Na zahtevo tožilke je preiskovalna sodnica odločila, da se v tej zadevi opravi sodna preiskava, ker je bil podan utemeljen sum, da je voznik Stanko s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil hudo prometno nesrečo. Sodnica je postavila tudi izvedenca cestnoprometne stroke, imenujmo ga Janko. Zaslišala je tudi voznika, ki se je naenkrat začel »spominjati« podrobnosti, vendar si jih je očitno popolnoma izmislil (osumljenec pač lahko laže v postopku) in jih izpilil s pomočjo odvetnika. Steber obrambe je predstavljalo dejstvo, da naj bi kolesar kar naenkrat »zaventilal« po cesti. Izvedenec Janko je na zahtevo sodišča izdelal izvedensko mnenje, ki kaže na popolno odsotnost ne samo stroke, temveč tudi preprostega logičnega sklepanja. Je mogoče, da bi dolgoletni izvedenec klecnil pri osnovnih tehničnih problemih? Ni! In tako je izvedenec Janko prikrojil svoje mnenje, da je voznik Stanko naenkrat postal le tragični udeleženec prometne nesreče, ki je vozil po vseh predpisih, kolesar Danilo, ki je nič hudega sluteč vozil pravilno ob desnem robu ceste, pa je postal sam sebi krvnik, ker je kar »ventilal« po cesti. Na teh predpostavkah je Janko izdelal izvedensko mnenje, ki navaja naslednje poudarke: »Mogoče je, da se je v času približevanja (do trčenja) kolesar vedel tako, kot navaja obdolženi: da je najprej zapeljal v svojo levo prek sredinske črte in potem nazaj v svojo desno. Potek gibanja obeh, kot ga navaja obdolženi, je torej mogoč, nobenih podatkov ni, ki bi ga izključevali. Sam položaj vozil obeh udeležencev pri naletu pa se usklajuje z navedbami obdolženca in tako zaključno fazo poteka gibanja po navedbi obdolženca potrjuje.« To skrpucalo je tožilka sprejela in ukrepala po liniji najmanjšega odpora – odstopila je od kazenskega pregona. V obrazložitvi je povzela najbolj sporne izvedenčeve trditve in prepisala tudi najbolj kontradiktoren stavek iz mnenja: »ker ni ne materialnih ne drugih sledov na kraju nezgode, tudi ni mogoče ugotavljati, kako sta se obdolženi in pokojni kolesar gibala pred trčenjem«, čeprav izvedenec Janko v isti sapi piše o tem, kako naj bi kolesar »ventilal« po cesti in kako se mu je dobromisleči voznik Stanko stalno umikal, da bi nesrečo preprečil. Ergo, sta enako razmišljala izvedenec Janko in tožilka, treba je verjeti vozniku Stanku, saj izjave pokojnika nimamo. Seveda od tožilke ne moremo pričakovati specialnega tehničnega znanja o gibanju vozil na cesti, lahko pa od nje za začetek pričakujemo vsaj malo srednješolskega poznavanja fizike, na podlagi katerega bi lahko sklepala, da pri popolnoma pomanjkljivi izvedenčevi simulaciji gibanja vozila in kolesarja ni pojasnjeno, kako je lahko kolesar, ki je vozil 30 kilometrov na uro, tako hitro spremenil smer, da je nenadoma z leve strani ceste zapeljal na desno pred tik za njim vozeč avto, ki je vozil s hitrostjo najmanj 70 kilometrov na uro, in to tako, da se mu je uspelo še poravnati ob desnem robu ceste. Mar ni to mogoče samo v risankah, kjer sta glavna junaka Hitri Gonzales in Modri dirkač?! Glede na izjavo voznika Stanka in glede na izvedenčevo simulacijo gibanja preprost izračun pove, da je voznik ob upoštevanju najmanjše hitrosti 70 kilometrov na uro v sekundi prevozil 19,44 metra, kolesar pa pri 30 kilometrih na uro le 8,33 metra. Pa je kljub temu po logiki tožilke, preiskovalne sodnice in seveda izvedenca kolesar pravzaprav prehitel osebni avtomobil, tako rekoč kot blisk švignil oziroma kar poletel pred avto, se poravnal v pravilno lego tik ob robu vozišča in tako pričakal voznika, ki ga je enostavno povozil!? Po teh bistroumnih ugotovitvah bo treba spremeniti fizikalne zakone hitrosti, ki bodo odslej naprej potrjevali, da se počasnejši predmet, ki vozi 30 kilometrov na uro, očitno giblje hitreje kot tisti, ki vozi 70 kilometrov na uro!? Nazadnje pa se izvedenec v svoji argumentaciji tako zaplete, da v skico napiše in nariše, da je kolesar še dodatno in sunkovito zapeljal še bolj na desno, in to takrat, ko je bila razdalja med njima še 41 metrov. Kako je brez kakršnihkoli sledi na cestišču, ki bi kazale na tak zaključek, to ugotovil izvedenec, ve samo on. Po logiki vpletenih v ta konstrukt je tako rekoč dovoljeno povoziti otroka ali pijančka, ki »ventilata« po cesti, peš ali s kolesom, čeprav ju vidiš že na razdalji najmanj 200 metrov, ne da bi ustrezno zmanjšal hitrost in se prilagodil kritični situaciji!? O, sancta simplicitas!

Pravdni postopek

Družini kolesarja je ostala še možnost vložitve civilne odškodninske tožbe zoper zavarovalnico na okrožno sodišče. Še prej je angažirala izvedenca cestnoprometne stroke, ki je z natančno rekonstrukcijo na kraju nesreče ugotovil, da se nesreča ni mogla zgoditi tako, kot jo je »določil« izvedenec Janko. Novo mnenje je seveda priložila tožbi. Zavarovalnica je na poravnalnem naroku odločno nasprotovala izplačilu kakršnekoli odškodnine. Logično, saj je imela v rokah dopis tožilke, ki je odstopila od kazenskega pregona, ker je voznik Stanko pač nedolžen. Zato se je začel dolg, mučen in finančno zahteven sodni proces. Po pričakovanju je sodnica določila še tretjega izvedenca, ki je ugotovil, »da dinamika dogajanja ob in po trčenju ne kaže tega, da bi kolesar neposredno oziroma par sekund pred trčenjem kakorkoli spreminjal smer vožnje, prav tako ni mogoče, da bi bil voznik že v fazi prehitevanja po levi, potem pa bi hipno spremenil smer vožnje nazaj proti desnemu robu vozišča in bi tam trčil v kolesarja. Glede na celotno dinamiko nezgode, predvsem pa glede na način in hitrost vožnje voznika avta tik pred in ob trčenju menim, da je vzrok nastanka prometne nezgode najverjetneje iskati le v nepozorni vožnji voznika avta …« Kot priče so bili zaslišani tudi vsi trije prometni policisti in nazadnje še – kot priča(!?) – tudi voznik Stanko, ki se je v svojem zagovoru brez pomoči odvetnika popolnoma zapletel. In tako se je končno začelo jasniti. Sodnica je zdaj razpolagala z izjavami prič in novim izvedenskim mnenjem, zato odločitev ni bila posebno težka: tožena stranka Zavarovalnica Triglav je dolžna tožečim strankam plačati odškodnino. Sodbo je sodnica obrazložila na 20 straneh. Vendar se je Zavarovalnica Triglav na sodbo pritožila. Gre za gospodarsko družbo, ki si visoke dobičke kuje na račun zavarovancev, njeni vodstveni delavci pa si delijo visoke plače in nagrade in najbrž nimajo časa, da bi se posvetili takemu primeru in izplačali odškodnino. Zavarovalnici ni težko plačevati dragih sodnih taks in drugih stroškov postopka. Tisoč evrov gor ali dol, to je za zavarovalnico nepomemben znesek, zaposlene pa ima tudi pravnike, ki jim plača teče, ne glede na to, kako bodo komitente zavarovalnice onemogočali pri uveljavljanju njihovih pravic in po nepotrebnem zavlačevali sodne postopke. Zato bi se zavarovanci morali vprašati, ali želijo s tako zavarovalnico še kdaj imeti opravka. Vendar pa višje sodišče ni bilo v dilemi – potrdilo je sodbo prve stopnje.

Nov strokovni vrhunec izvedenca Janka

Ampak to še ni konec zgodbe o pristranskosti, diletantstvu in neetičnosti. Kajti izvedenec Janko nastopi v novi nadaljevanki oziroma pri novi prometni nesreči, v kateri je kot povzročitelj udeležen voznik Tine. Le-ta se je pripeljal do neke poslovne stavbe, ki stoji v strnjenem naselju ob lokalni cesti. Tam je parkiral in ko se je kasneje želel odpeljati, je moral zapeljati vzvratno. Prav tedaj pa je mimo prišel pešec in ker ga Tine ni opazil v vzvratnih ogledalih, je trčil vanj in ga zbil po asfaltu. Pešec je padel tako nesrečno, da je zaradi poškodb kasneje v bolnišnici umrl. Po ustaljenem postopku so prometno nesrečo obravnavali policisti in zoper Tineta napisali kazensko ovadbo, tožilstvo je zahtevalo preiskavo, preiskovalna sodnica pa je odredila postavitev sodnega izvedenca. Po nekem čudnem naključju je bil določen izvedenec Janko, ki je našel salomonsko rešitev in v izvedensko mnenje napisal (postavil se je tako rekoč na sodniški piedestal), da Tine ni kriv, ker je bil pešec v mrtvem kotu, zato ga Tine pač ni mogel videti! Izvedencu Janku bi spet skoraj uspelo izvesti veliki salto mortale, vendar mu tokrat tožilstvo ni nasedlo, saj za zavrnitev takega mnenja ni bilo treba storiti nič drugega kot prebrati prvi odstavek 42. člena Zakona o pravilih cestnega prometa z naslovom »Sprememba smeri in premiki z vozilom«, ki kristalno jasno določa: »Preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje ali premikom vozila se mora voznik s pogledi v vzvratna ogledala in prek ramena, da premosti mrtvi kot, ali kako drugače prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu ali premoženje.« Po logiki izvedenca Janka kot voznik osebnega avtomobila pač nikoli ne moreš biti kriv, če drugega udeleženca v prometu ne vidiš? Taka sprevržena logika se ne poraja le zaradi premajhne pozornosti izvedenca, zaradi prekrokane noči ali previsokega krvnega pritiska. Stari mafijski šefi neapeljske camorre so tistega mafijca, ki se je pregrešil zoper njihov kodeks, zaprli za nekaj dni k prašičem. Kljub svojemu pravniškemu poklicu in zavezanosti k pravičnosti – ali pa prav zato – predlagam, da se osebe, ki tako neženirano lomastijo po človeških usodah, alternativno kaznuje tako, da se jih za nekaj dni zapre v svinjak, da bodo dobesedno doživele, kaj se pravi svinjati po pravičnosti in življenju drugih.

Pravna država

Po pravniških logih se govori, kako je pred mnogimi leti tedanji sodnik na sodišču v Novi Gorici (ki ga poznamo skoraj vsi pravniki v Sloveniji) pravdo rešil brez uporabe izvedencev. Neki gostilničar je najel vaško godbo na pihala, da je na prireditvi pred njegovo gostilno zaigrala nekaj viž. Gostilničar jim usluge ni plačal, zato ga je orkester tožil na sodišču. Ugovor gostilničarja je bil, da jim ni plačal zato, ker slabo igrajo. Sodnik je ukrepal salomonsko. V sodno dvorano je povabil celotno godbo, ki je morala zaigrati tri skladbe. Ko so končali, je odločil, da odlično igrajo in da jim gostilničar mora plačati njihov nastop. Menda ni bilo nobene pritožbe, kajti to se je dogajalo še v tistih menda groznih socialističnih časih, ko so mnogi sodniki pošteno in meritorno ter brez množice izvedencev odločali o usodah državljanov. Lahko si predstavljamo tako pravdo danes: gotovo bi obe stranki predlagali svojega izvedenca, nazadnje bi moral priti še kakšen iz tujine. In sodnik bi se v skladu s pregovorom de gustibus non est disputandum (o okusih se ne razpravlja) še vedno težko odločil!?

Družina pokojnega kolesarja pobira črepinje življenja, jih skuša zlepiti in nadaljevati kolikor toliko normalno življenje. Dejstvo je, da je bila kolesarju Danilu prihodnost na silo odvzeta. Družini so se porušili načrti, sanje in pričakovanja, ostale so le bolečina, jeza in bridkost. Tako rekoč zadnja slamica, ki so se je oklepali, je bilo – vedenje, da živimo v pravni državi. V družbi, ki se bori proti krivicam in v kateri so storilci kaznovani. Mrtvih seveda ne moremo obuditi in ne popraviti škode. Če zaradi napake v postopku krivica ni obravnavana in storilec ni kaznovan, kaj to pove o pravu in pravici? Družino pokojnega kolesarja je kazensko pravosodje pustilo na cedilu! Državi a priori zaupamo, da organizira družbo. Zato plačujemo davke, ki niso nezanemarljivi. In če gre kaj narobe, pričakujemo, da bo ukrepala. Popravila, kar se popraviti da, in kaznovala, kar je treba kaznovati. Pravno državo spodkopava tudi to, da ne sankcioniramo krivcev. Državljani izgubljajo zaupanje v pravosodje – to pa je bomba, ki tiktaka pod družbenim sistemom.