(J. A. Olsen: Izginotje)
Gotovo podobno kot na Danskem (J. A. Olsen: Izginotje) razmišljajo tudi naši policisti, saj delijo usodo precej nagnite slovenske družbe, ki so ji vedno bolj imanentni maščevalnost, sovražni govor in splošna družbena destrukcija in v kateri se morajo policisti ukvarjati z mnogimi anonimnimi prijavami, v katerih različni osebki in skupine podtikajo kazniva dejanja drug drugemu, političnimi zlorabami, plenjenjem premoženja in privatizacijo, politično motiviranim podtikanjem »dokazov«, povišano stopnjo različnih vrst nasilja (tudi nad policisti), psihopatskim obnašanjem v prometu…, na drugi strani pa s slabimi plačami in nezaupanjem državljanov in politike v njihovo naporno in nehvaležno delo. Glede na slabo komuniciranje med policijskima sindikatoma in vlado policisti zgubljajo upanje v izboljšanje svojega statusa. Gotovo razmišljajo podobno kot literarna policista norveškega pisatelja Nesba: Premisli, komu kaj dolguješ. Lastni policiji? Ki te je prežvečila in izpljunila? Šefom, ki se te na daleč ognejo kot prestrašene miške, takoj ko zavohajo težave? Mogoče si pa tudi sam kriv? Vsa leta si garal, da bi bile ulice v Oslu kolikor toliko varne, v državi, ki bolj ščiti zločince kot policiste. V bistvu si eden od najboljših. Za razliko od drugih si talentiran. Pa vendar dobivaš za to ušivo plačo.
Policistov ne pusti čakati
Pregovor pravi, da se policistov in žensk ne sme pustiti čakati. Sicer postanejo nepotrpežljivi, to pa ima lahko neprijetne posledice. Ena od takih posledic je tudi čakanje v zasedi na ministra Koprivnikarja, katerega namen je bil namesto zagotavljanja prometne varnosti predvsem moralna diskvalifikacija ministra, ki je očitno (pre)trd pogajalec in policiste »jebe«, kot nadgradnjo te akcije pa je treba ujeti še z varnostnim pasom neprivezanega Cerarja. Upam, da jim za zgled ni bil mišičnjak Švarci v filmu Resnične laži, ko je zgolj iz ljubosumja z ekipo specialcev aretiral nesojenega ljubimca svoje žene, ki se je izdajal za specialnega vladnega agenta. Za dogovarjanje so policisti uporabili kar socialno omrežje facebook, na katerem očitno ostanejo vse sledi komuniciranja. Slaba logika nastavljanja pasti! Politika, vodstvo policije, državljani – vsi v en glas govorijo o zlorabi policijskih pooblastil, kar praktično pomeni začetek predkazenskega postopka, v katerem se bodo policisti morda zagovarjali podobno, kot je minister Koprivnikar (in kasneje tudi premier Cerar) zagovarjal svoja z dodatki za stalno pripravljenost obremenjena ministrska kolega, češ da sta si samo napačno tolmačila pravo. Bodo s takim zagovorom uspeli tudi policisti, katerih nespametna poteza ni imela nikakršnih posledic, razen nepotešenega nagajanja, na drugi strani pa verjeten dvig političnega rejtinga ministra? Bodo policisti v eventualnem kazenskem postopku izločali (nezakonite) dokaze (pogovore), vzete z zasebnih komunikacij na FB? Kaj bo potem še ostalo?! Ko je pred leti mlada in lepa učiteljica v Pomurju pred dijaki v pustnem času odplesala erotični ples in je to nekdo objavil na FB, ga je učiteljica tožila za poseg v njeno zasebnost – in gladko izgubila. Višje sodišče je naredilo salto mortale – priznalo ji je odškodnino, ker nihče pač ne sme posegati v zasebnost drugega. Sploh če ne predstavlja kaznivega dejanja. Prav tako je sodišče pred kratkim odločilo, da je elektronsko sporočilo, ki ga je sprejel eden od nekdanjih ministrov in ga je nepooblaščeno fotografiral v državnem zboru fotograf časopisa, poseg v ministrovo zasebnost, čeprav se je sporočilo nanašalo na odločitve, ki so v javnem interesu. V današnjih pravno zapletenih časih najbrž ni pravniškega junaka, ki bi si v primeru dogovorjene policijske zasede upal napovedati kakršenkoli logičen rezultat v obliki sodbe sodišča. Tisti oddelek specializiranega državnega tožilstva, ki se ukvarja s sumi kaznivih dejanj policistov, pa je tudi že večkrat kakšno žaltavo razdrl. K temu bo pripomoglo tudi javno mnenje – tako kot v primeru bulmastifov, ko je državna tožilka (k sreči že odstavljena) z uporabo dejanskih in pravnih absurdov preganjala kriminalista, ki je vodil ogled tragičnega dogodka, ki ga je ustrezno zlorabil tudi del politike. Prav je, da vrh policije preprečuje vprašljive zasebne reakcije policistov. Pa ni bilo vedno tako. Pred leti so nekateri za varnostni sistem popolnoma nepomembni policijski birokrati v eni od policijskih uprav proti svojemu šefu spesnili kazensko ovadbo, v kateri so ga osumili kar dvajsetih kaznivih dejanj, vendar niti za eno kaznivo dejanje niso priložili nobenega dokaza. So pa ovadbo seveda poslali medijem in tožilstvu, ki je po dveh letih(?!) ugotovilo, da ni storil nobenega od očitanih kaznivih dejanj. Sankcije v okviru policije jim niso bile izrečene. Tožilstvo ni bilo sposobno tem pisunom dokazati niti krive ovadbe, na zasebno odškodninsko tožbo kriminaliziranega policijskega šefa pa je sodišče lakonično razsodilo, da mora kot visoki javni uslužbenec pač imeti visok prag tolerance glede posega v svojo zasebnost. Bo tako odločilo tudi v primeru ministra Koprivnikarja? No, današnji časi so drugačni in predvsem še bolj konfuzni, kljub temu pa bo gotovo razplet te policijsko-sindikalno-politične zgodbe imel za posledico tudi žrtve. Vsaka žrtev za dobro stvar je upravičena – če je le smiselna. Nesmiselne žrtve, pa najsi napravijo še tako junaški vtis, so gola neumnost.
Komunikacijski šumi
Da imata policijska sindikata težave pri vodenju stavke in komuniciranju z vlado, je notorno dejstvo. Ne samo zaradi nerodnosti sindikalistov, temveč tudi zaradi očitne ignorance politike. V prihodnosti bosta sindikata zaradi množice policistov, ki verjamejo v sindikalna prizadevanja in v pravičnost družbe, morala poiskati kakšnega odličnega PR-svetovalca. Kajti zmerjanje premierja s Cmerarjem jim nezavedno postavlja pregrajo pred njihove upravičene zahteve. Policijsko dostojanstvo ne dovoli pobalinstva, zmerjanja, diskvalifikacij in ulične govorice, temveč zahteva jasne, odločne, dokumentirane ter premočrtne zahteve in sindikalne akcije. Tako pa se ost njihovih zahtev nekako izgublja v očitno bolj ali manj brezplodnih pogovorih med sindikalisti samimi, ki ne najdejo pravega stavkovnega orožja, in z vladnimi predstavniki. Iskanje podpornikov pri odpisanih politikih, ki nikoli niso imeli niti trohice razumevanja za policijsko delo in poklic, je slaba usluga policistom.
Ne dvomim, da so se mnogi sramovali Jelinčičevega nastopanja – med njimi jih je bilo celo nekaj, ki so se sramovali za druge. Kdor hoče živeti brez tveganja, se ne sme vmešavati v interna razmerja moči med strankami, kadar gre za odločilne stvari. To življenje ni ustvarjeno za idealiste, ki se sončijo v svojem idealizmu. Sindikata sta premalo odločna in sistematična v zahtevah po celoviti prenovi policijskih plač, kajti v policiji niso slabo plačani le terenski uniformirani policisti, temveč tudi mnogo kriminalistov. Kako lahko razumemo, da v.d. šefa nekega izjemno pomembnega policijskega urada, v katerem je bil prej namestnik, noče postati »pravi« šef, ker bi s plačo zdrsnil za štiri plačne razrede navzdol? Razumi, kdor more!
Prav zato si Društvo kriminalistov Slovenije prizadeva, da z ustanovitvijo komisije za izvajanje nalog s področja delovnopravnega položaja, vrednotenja dela, organiziranosti in razvoja kadrov, ki delajo na področju zatiranja kriminalitete, pripomore k uresničevanju pravic svojih članov. Če lahko vlada s puhlimi argumenti razmišlja o odpravi tako imenovanega Lahovnikovega zakona in bo tako spet omogočila brezglave plače in nagrajevanja vodilnih v državnih družbah, se lahko končno začne tudi brez fige v žepu in brez praznih večletnih obljub resno pogajati s policisti, ki jim ob tem lahko zelo neposredno pove, do kod sežejo finančne možnosti države in kaj bo ta ista država naredila, da ji denar ne bo mezel med prsti različnim politično podprtim koruptivnim lobijem in množici nesposobnih državnih birokratov, ki jih je v mnogih službah preveč in so popolnoma neučinkoviti. Policisti pa svojih upravičenih zahtev ne morejo graditi zgolj na (ne)uresničljivih linearnih povišanjih plač, brez resne pripravljenosti (skupaj z vodstvom policije) o nadaljnji zavezanosti k boljši varnosti državljanov.
Državljani si želijo imeti opravka z zadovoljnimi policisti, ki delujejo po zakonitih in objektivnih kriterijih. Tu imajo veliko odgovornost policijski predstojniki (pa tudi sindikalni funkcionarji), ki živijo od dela svojih podrejenih. Vsak predstojnik je odvisen od svojih podrejenih, predvsem od neposredno podrejenih – vendar večina tega ne ve. Njihove usluge morajo iztisniti ali izvabiti; prvo gre hitreje, drugo je varnejše. Truditi se morajo – tega truda se večina boji, vendar se vedno splača – da vzgojijo policiste, ki bodo imeli človeške lastnosti. Osebno sem, ne glede na nekaj osebnih neprijetnosti, dajal prednost odličnim podrejenim, zato so bile tudi njihove storitve temu primerne. V policiji postaja problem tudi lojalnost do institucije. Včasih so nam jo vcepili že v nekdanji tacenski kadetnici. Lojalnost je še kako pomembna v trenutkih družbenih pretresov in velikih, neizogibnih sprememb, ko pridejo navadno na površje ljudje, ki v svoji nezdravosti in nepopolnosti usmerjajo dogodke narobe in na kriva pota. To je tudi eno od znamenj zmedenih časov.
Jakob Demšar, predsednik Društva kriminalistov Slovenije
