Zmagala je Tatarka s pesmijo o izgonu njenega naroda s polotoka ob koncu druge svetovne vojne. To bi ga najbrž moralo neprijetno presenetiti, vendar je bila Rusija tretja. Prehitela jo je le še Avstralija. To daje tekmovanju za najbolj popularno evropsko pesem nekoliko eksotičen značaj, vendar hkrati dokazuje, da je Evropa zares velika celina, ki nikoli ne pozabi svoje kolonialne dediščine. Če gre Velika Britanija iz EU, pridejo noter Avstralija, Rusija in Ukrajina.
Vendar se Rusiji pozna izolacija, ki sta ji jo po zapletu s Krimom vsilili Amerika in Evropa. Ukrajina pa je v stiski razmislila o okoliščinah svojega vojaškega poraza in prišla do sodobne zmagovalne rešitve v popularni kulturi.
1944 je politična pesem, ki Ukrajino in Rusijo spretno združi v melodični razpravi o človekovih pravicah in zločinih proti človeštvu v polpretekli zgodovini. Rusija bi lahko s pesmijo 1918 ali 1936 izrinila vsaj Avstralijo. Z razmislekom o letih 1956 ali 1968 bi na svojo stran pridobila pol vzhodne Evrope. Z letom 1989 in padcem berlinskega zidu pa bi imela velike možnosti za zasedbo prvega mesta.
Še lepšo priložnost je zamudila Slovenija. Če bi nastopila s pesmijo 1945, bi se ji odprla vsa vrata. Organizatorje bi morala prepričati o logičnosti hkratnega nastopa z dvema različnima pevkama, dvema orkestroma in dvema pesmima, ki ne gresta skupaj.
