»Ne tako! Tako ni v redu! Če boš predaleč vlekel, ne boš nič naredil,« je tik ob sveže zorani obmejni njivi častnik ukazoval debelo orokavičenemu vojaku Slovenske vojske. Tudi če nisi sodni izvedenec za postavljanje ograj, zmoreš oceniti, da naša vojska (še) ni vrhunsko usposobljena za razpredanje kovinskih ovir, ki naj bi migrantom preprečevale nepooblaščeno prehajanje slovensko-hrvaške meje. Je nesporno marljiva in učljiva, zato je vojakom v prvih nekaj jutranjih urah uspelo ob mejnem prehodu Gibina pri Razkrižju postaviti več sto metrov bodeče žice.
Naj se popravimo: pravzaprav to ni bodeča žica. Na njej ni bodic, temveč kot britev ostre kovinske ploščice. Tistemu, ki hoče splezati skoznjo, ta poljski izdelek učinkovito zbode in poreže oblačila ter kožo. Sicer pa – prosto po novoreku premierja Mira Cerarja – to tako in tako niti ni žica, temveč zgolj tehnično sredstvo.
Lastnike zemljišč obveščal kar župan
To učinkovito tehnično sredstvo, ki ga je Madžarska prva uporabila za zaščito zunanjih schengenskih meja, je na skrajnem vzhodu Prlekije ogradilo kmetijsko zemljišče Jožeta Maršiča. »Nisem si predstavljal, da se bo to najprej dogajalo pri nas,« je bil presenečen. Da bo prišla vojska »zaščitit« njegovo zemljo pred migranti, ga uradno ni obvestil nihče. Včeraj zjutraj mu je to novost napovedal razkriški župan Stanko Ivanušič. »Meni se zdi, da je ta ukrep prepozen, vsaj glede na to, kar slišim v medijih,« ocenjuje Maršič.
Na njegova kmečka opravila obrambna ograja čez zimo ne bo vplivala. Kakšno bo kmetovanje spomladi, pa si Maršič ne zna predstavljati. Tistega kosa zemlje, ki ga je sploščila težka vojaška mehanizacija, mu vsekakor ne bo treba žeti, ker iz nje ne bo nič pognalo. Prizadetim krajanom bo morala država izplačati odškodnino, je prepričan župan Ivanušič. Nekaterim bo namreč ta ograja ovirala obdelavo zemlje, drugi pa bodo imeli zaradi zaprtja lokalne ceste oviran dostop do svojih nepremičnin.
Izognili so se obmejnemu sporu
Da prihaja žičnata ograda v njihovo obmejno občino, je razkriški župan izvedel v torek zjutraj, ko so ga poklicali iz državnega vrha in ga povabili ob 14. uri na sestanek na temo varovanja meje. Tam so ga seznanili s predvidenimi načrti. Dogovorili so se, da bo na nekaterih odsekih žičnatega ograja postavljena nekoliko stran od mejne črte zaradi nejasnosti v zemljiški knjigi in katastru. »Skušali smo se izogniti sporu s Hrvati,« razlaga Ivanušič. »Da se ne bi pritoževali, da smo ograjo postavili na njihovem teritoriju.«
Pogled na vojake, ki so se mučili z nameščanjem žice, ob kateri bodo zatem postavili še visoko žično ograjo, je županu obudil spomin na leto 1991. »Tukaj je potekala osamosvojitvena vojna, streljalo se je po hišah v Gibini, ker smo tukaj ustavili brigado (pred nedavnim na slovenskem sodišču oproščenega, op. p.) polkovnika JLA Berislava Popova,« nam je povedal. »Takrat nismo pričakovali, da bi tukaj skozi lahko šla jugoslovanska vojska, potem pa smo doživeli pravcato vojno.«
S postavitvijo ograde, ki je po njegovem prepričanju namenjena zgolj usmerjanju toka beguncev, se Ivanušič načelno strinja. Na morebiten prihod večje skupine prebežnikov je pač treba biti ustrezno pripravljen. »Če bi brez teh zaščit skušalo mejo prečkati 2000 ali 2500 ljudi, ko bo zunaj minus deset stopinj Celzija, bi to bilo za nas in za njih hud problem. Saj smo 19. oktobra doživeli, kako kritične postanejo razmere, ko je našo mejo nenadzorovano prečkalo 'samo' 400 ljudi.«
