Najbrž je to v naši psihi. Vzemimo na primer točo. Včasih so začeli zvoniti, če se je bližal temen nevihtni oblak ali pa, še bolj brezupno, ko je toča že klestila. Verjeli so, da bo zvonjenje odgnalo točo. No, saj niti ne vem, ali je bilo to bolj simbolično dejanje in so pač z zvonjenjem klicali na pomoč boga, kajti težko verjamem, da bi v tistih časih razmišljali, da bi zvočni valovi lahko vplivali na nastajanje ledenih zrn v oblaku. A postavite se v vlogo takratnih kmetov, ki jim je lahko ob močni toči pretila lakota ali revščina, kako bi se počutili, če bi samo nemočno gledali, kaj se bo zgodilo. S psihološke strani je občutek vendarle boljši, če skušate vsaj nekaj storiti. »Morebiti bo pa le…«
Seveda smo mi, ki živimo v mestih, brez večjega stika z naravo, razen ob vikendih kje na izletih, ko uživamo le lepe strani narave in vremena, v povsem drugačnem položaju. Če dežuje, gremo pač v kino ali, kako značilno, nakupovat, v savno… Ne bo nam zmočilo sena niti nam ne bodo zgnili posevki na poljih. Torej ne potrebujemo tolažbe, kadar je vreme tako, da nam ni všeč. Bomo pa šli v hribe na kakšen lep, sončen dan, pekli na žaru, se sončili na obali. Težko si predstavljam, da bi v naših časih nastajali vremenski pregovori. Ker od vremena enostavno nismo tako odvisni (pustimo sedaj razne ujme, teh se pač ne bomo rešili), kot so bili včasih. Tako usodno odvisni! In tisti zgornji ljudski izrek – saj lahko hrano kupimo drugje, če je pač tukaj ni.
Slana, pozeba? No, ubogi pridelovalci, seveda, ampak mi si pa res ne bomo zaradi tega zapomnili, kdaj in kako se je to zgodilo, da nam ne bi še kdaj v prihodnje vreme vzelo svojega davka. Saj ga ne more. Če nam že »posmodi« rože na trati pred hišo, ne bo velike škode. Enostavno nimamo vzrokov, da bi si izoblikovali znanje, ki bi nam pomagalo prilagajati se vremenu in podnebju. Pa še vremenske napovedi imamo povsod okoli sebe – na telefonih, računalnikih, v časopisih, na televiziji, skoraj nemogoče je, da ne bi izvedeli, kakšno naj bi vreme najverjetneje bilo.
Če pa bi že skušali kljub temu ustvariti nove vremenske pregovore, kakšni bi bili? Dvomim, da bi govorili o letini. Morda takole: »Sneg na Prešernov dan (8. februar) toplo morje za prvomajske praznike obeta.« Ali pa: »Če bo julij vroč, si žičničar na Rogli mane roke – debel sneg bo zima dala.« No, niso ravno milozvočni, a bi se v desetletjih že izpilili.
