Celotna razstava, ki jo je bilo mogoče videti le v Berlinu, je skupni projekt mreže Evropskega meseca fotografije, v katerega je vključena vrsta evropskih mest – kustosi iz posameznih so avtonomno izbrali avtorje in jih umestili v dokaj širok koncept razstave: izpraševanje spomina in refleksija zgodovine skozi umetnost. Pri tem Memory Labu manjka razmislek o nekoliko bolj razvidni rdeči niti. V sodobni konceptualni fotografiji skorajda ni serije, ki se je ne bi dalo interpretirati kot neke vrste refleksijo zgodovine. Avtorji se ukvarjajo s tako različnimi temami, kot so elita hladnovojne dobe, vedno živi duh druge svetovne vojne, balkanska norija in aktualna ekonomska kriza. Vseeno bi bilo iz celote mogoče dobiti vtis o tem, katere so zgodovinske teme, ki sodobno fotografijo najbolj vznemirjajo.
Peterica avtorjev, ki so jih ljubljanski organizatorji meseca fotografije izbrali za tukajšnje občinstvo, so avstrijski Slovenec Marko Lipuš, Francozinja Tatiana Lecomte, Slovak Noro Knap, Hrvat Darije Petković in Madžar Attila Floszmann. Težko bi potegnili rdečo nit celo skozi njihovo delo. Lipuš se loteva nasilja v njegovi najabstraktnejši obliki: portretira namreč lutke vojakov in represijo prikazuje kot nekaj univerzalnega in razosebljenega. Izstopa delo Tatiane Lecomte, ki fotografira okolico nekdanjega koncentracijskega taborišča, vse, kar nanj spominja, pa s tehničnim posegom v fotografijo prekriva – podobe je mogoče cenzurirati, ne pa tudi notranjih podob in spomina. V našo lokalno zgodovino še najbolj sega Darije Petković, ki v seriji črno-belih portretov dokumentira majske proslave, ki privabljajo privržence še naprej živih ideologij z območja nekdanje Jugoslavije, od partizanov prek četnikov do ustašev. Avtor razgalja aktualnost zgodovinskih sporov ter ponuja možnost duhovitega pogleda, ki resnost teme nevtralizira. Povsem iz okvira lokalnega stopa Attila Floszmann, ki je dokumentiral ostaline državljanske vojne v Libiji. Z Norom Knapom stopamo iz polja fotografije še v polje videa; v kombinaciji obeh medijev avtor dokumentira dva dogodka, ki sta se zgodila na istem kraju na isti dan in ob isti uri, a s 70-letnim zamikom, leta 1941 in 2011. Ponovno je zgodovina, za katero se zdi, da je končana in včasih pozabljena, tik pod površjem vidnega.
Izbrana peterica nedvomno kaže potencial sodobne fotografije, da zgodovinske dogodke ne le sproti dokumentira, pač pa jih hkrati vrednoti ter pogosto razlaga bolje kot tisoče besed. To večinoma uspeva tudi peterici, a številčno skop izbor pušča občutek pristranskega vpogleda v neko širšo zgodbo sodobne fotografije, ki se navdihuje pri zgodovinskih dogodkih. Problem je tudi razstavišče, ki je v resnici večnamenski prostor javnega sklada za kulturne dejavnosti in v katerem fotografije mestoma iščemo, saj jih posrkajo drugi nerazstaviščni elementi (pult, omare, police…). Razstava bi si zaslužila ugodnejši prostor in razširitev »področja boja« z več vključenimi avtorji.
