Tadeja Tozona se nekateri spomnimo v Mikadu izpred dveh let na razstavi iz letnika 1986–1991 z živobarvnimi tihožitji rož. V zadnjem času se je posvetil figuri . V prvem planu je uporaba barve, široko vizualno polje čistih barv, ki jih je težko zaobjeti s pogledom. Vse je namreč enakopravno razporejeno po površini: gledalec se znajde v breznu percepcije – poskuša kontemplirati kolažu podobne oblike na površini, vendar tega ne more zaradi intenzivne koloristične obravnave drugih delov platna, predvsem ozadja. Ko poskušamo pogledati celoto, se ne moremo zaščititi pred optičnimi vibracijami, ki jih povzročajo nasičene barve. Slikar preklaplja med dvema načinoma: mrgolenjem, rojenjem barvnih madežev in preprostostjo oblik, kot bi hotel pokazati, da sta to dve strani istega kovanca. Figura in ozadje se nenehno izničujeta s crescendom energij, kar je nasprotno od tega, na čemer temelji naš pogled/percepcija, in prav to je namensko destabilizirano – naš pogled se konča z ekscesom. Toda to niso konceptualne slike, v njih ne spreminja ideologije, ki je mimogrede, v slikarskem vidiku več ali manj enaka od začetkov modernizma (npr. Matisse). V figurah tudi ni opaziti ekspresivnosti, iznakaženja ali deformacije, ampak poenostavljene forme na enakovrednem ozadju, ki človeka postavljajo v drugačno luč: enako pomembnega kot svet, sestavljenega iz istega prahu, kamor se tudi povrnemo...
Tudi v Vrenkovih slikah ni eksplicitnega sporočila. To so meditativne krajine pralikov oz. poenostavljenih likov, ki spominjajo na industrijske predmete. Vsakdanji predmeti postanejo posvečena likovna telesa z drugačno funkcijo kot v realnem svetu. Skupaj s figuro sestavljajo novo kompozicijo, ki preseneti slikarja in gledalca. Najbolj banalnim predmetom je slikar vdihnil življenje in jih naredil žive v medsebojnem učinkovanju. Gledalec še vedno vidi prepoznavne predmetne oblike, slediti pa mu ni treba več zgolj njim, ampak novim tipom njihovih metafizičnih (čisto likovnih) povezav, ki jih diktira slikar in nas s tem vabi v samostojno raziskovanje strukturnega zakulisja likovnih in vizualnih fenomenov. Vse je v interakciji in vse je tiho kot v sanjah. Hipnotično in metafizično. V teh kompozicijah se spomnimo De Chirica in Morandija. Opažamo nov spoj tihožitja in krajine v nekakšne arhetipske plošče. Rezultat je zelo čista slika, ki ponuja spokoj – neki zelo živ duhovni prostor, ki se širi v objektivni svet.
Tozona in Vrenka ne motivira spektakularnost, sicer se ne bi zatekala k trivialni ikonografiji. Hočeta nam povedati, da se metafizika in vprašanja življenja in smrti ne zastavljajo samo v izjemnih primerih, v velikih družbenih premikih, v visokih filozofskih sferah in daleč proč od nas, ampak prav tu, kjer smo, prav v tej filozofski misli, ki pa lahko zgnije in oveni ali omahne v črepinje in prah. Ta razsežnost daje njunemu slikarstvu resonanco, ki presega ujetost prostora in časa.
