A ob ogledu razstave postane zelo jasno, da je Salgado vsaj toliko fotografski čarovnik, kot je čisto pravi mag odkrivanja krajev, ki bodo zgodbo povedali tako rekoč sami od sebe, sam jih mora večinoma zgolj ujeti v fotografski objektiv. Salgado, jasno, ni umetnik »domačega dvorišča«. Fotografije Geneze so plod njegovih 32 potovanj, ki so ga po lastnih pričevanjih pustila telesno izčrpanega (četudi duševno prerojenega). To kaže, da je bil pripravljen v zasledovanju likovne estetike, ki jo formira narava sama, prehoditi najbolj negostoljubne terene, se podati v najbolj neizprosne vremenske razmere. Ti kraji očarajo s svojo eksotiko (utelešajo jo predvsem potreti odročnih ljudstev in živalsko-rastlinskih ekosistemov) ali s svojo tektonsko estetiko, ki se razdaja, kadar Salgado gorovja, planote, gozdove, reke, črede živali fotografira s ptičje perspektive (pomagal si je z letali in baloni). Salgado je, uspehu in humanitarnemu poslanstvu navkljub, v prvi vrsti vestni eksploatator naravnih danosti, ki mu razen metode dela ni mogoče ničesar očitati, saj fotografira predvsem zato, da bi nas spomnil na krhkost planeta, na njegovo lepoto in bogastvo, da bi v gledalcu prebudil ekološko zavest. A brez svojega človekoljubnega poslanstva bi bil figura, ki bržkone ne bi mogla razstavljati v tolikšnem blišču.
Salgado hodi po tanki meji med komercialno premišljenim podobarstvom in zasledovanjem likovne originalnosti, ki iz občasno monotone celote posveti le mestoma. Monotonost je vgrajena v komercialni princip, saj Salgado ne predstavlja toliko svojih fotografij, kot predstavlja kraje, pokrajine, živali, ljudi. Zato pa tam, kjer izvirnost posveti, posveti zelo jasno. Predvsem preseneča antarktična serija, navdihnjeno dokumentira selitve severnih jelenov, suvereno izrablja potencial ploskev in repetitivnih struktur, ki jih formirajo gore, planote, doline in porečja.
Vzrok za Salgadovo izvirnost je morda v odločitvi za črno-belo fotografijo. Geneza bi bila v barvah videti ceneno in »razglednično«. Črno-beli ustvarjalni pogled mu omogoča, da do kraja izrabi likovne potenciale motivov, da lepoto in silovitost narave v interpretacijah prižene do robov in njene posamezne motive dvigne do skorajda ikoničnega.
Salgada torej ne gre zamenjati za prvovrstnega umetnika, četudi mu ni mogoče očitati, da ni estet. Geneza je aktivizem, ki pritegne s svojo predvidljivo estetiko, ki le mestoma ponuja tudi vrhunsko likovno interpretirane podobe. Ne glede na to je vredna pozornosti, ogleda in premisleka o temah, ki jih odpira.
