Z jutrišnjim odprtjem razstav Adama W. Browna (ReBioGeneSys – Izvori življenja), Andyja Gracieja (Drosophila Titanus), Gilberta Esparze (Avtofotosintetične rastline) in Aljoše Abrahamsberga (Igra se je začela naskrivaj) na več ljubljanskih lokacijah se v organizaciji Galerije Kapelica začenja serija dogodkov ter mednarodni simpozij z delavnicami z naslovom Zemlja brez ljudi. Umetniki in znanstveniki se bodo na simpoziju spraševali o sedanjosti, v kateri si lažje predstavljamo uničenje Zemlje in narave kot pa konec kapitalizma. Raziskovali bodo biotope za vznik življenja onkraj našega planeta in iskali alternativne scenarije za boljšo prihodnost.
V slepi ulici
V kapitalistični biopolitiki, ki vlada visokotehnološkim okoljem, denimo na vesoljskih plovilih, ni več prostora za ljudi, ki bi se upirali, kvarili, hranili in starali. Toda prav ta okolja, postavljena v dejanske ali simulirane radikalne razmere, nudijo znanstvenikom, tehnologom, investitorjem ter obenem umetnikom in aktivistom priložnost, da ne zaidejo v nereflektirano očaranost s tehnologijo, temveč ponovno premislijo o izhodiščih, ki jih živimo tukaj in zdaj, pravi Jurij Krpan, umetniški vodja Galerije Kapelica, kjer se že vrsto let ukvarjajo z vprašanji o položaju človeka v biotopu. »Ta položaj je z nastankom humanizma zasedel bel moški in njegova dominacija nas je pripeljala v slepo ulico. Posthumanistični premislek prinaša preverjanje različnih rešitev – kako vzpostaviti odnose med ljudmi, torej produkcijske odnose med nami, ter odnose med ljudmi in živalmi ter ljudmi in rastlinami? Je kapitalizem res edina pot? Zanima nas, kako vzpostaviti življenje na Zemlji, da ne bi tako nezadržno drveli proti uničenju.«
Premisleku se bodo med drugimi pridružili znanstveniki Bernard Foing, ki v Evropski vesoljski agenciji skrbi za izgradnjo lunarne vasi, ter Michael Sterzik in Olga Kutepova, ki sta na Evropskem južnem observatoriju ter na Ruski vesoljski agenciji zadolžena za astrobiologijo, torej odkrivanje življenja v vesolju. Z umetniškim pristopom se bodo predstavili Gilberto Esparza, ki s svojo instalacijo tematizira odnos med rastlinami in stroji – v distopičnem scenariju rastline poskrbijo za svoje preživetje brez ljudi, ter denimo Angelo Vermeulen, ki se osredotoča na oblikovanje vesoljskih sistemov za dolgotrajno medzvezdno potovanje. Andy Gracie se ukvarja z vprašanjem kolonizacije drugih nebesnih teles, s svojim projektom namreč skuša vzgojiti vinsko mušico, ki naj bi spekulativno preživela na največji Saturnovi luni, Titanu, Adam W. Brown pa je svojo instalacijo Izvori življenja zastavil kot znanstveni poskus, ki poustvarja ekstremne okoljske razmere iz različnih planetarnih ali zgodovinski svetov, v katerih se razvije neka vrsta življenja.
Razmerje, ki ne obstaja, a deluje
Ameriški inženir biomedicine in umetnik Adam W. Brown dojema umetniško in znanstveno prakso kot komplementarni: »Moj osnovni vzgib je vedno neki umetniški problem, znanost pa mi najpogosteje olajša iskanje rešitve. V najbolj uspešnih projektih ob ustvarjanju umetniškega dela obenem rešimo tudi nekatere znanstvene zagate ali vsaj odpremo nova vprašanja.« »Umetnost in znanost sta med sabo v razmerju, ki ne obstaja, a deluje,« sklene Jurij Krpan lacanovsko.
