Športni spektakel. Le še šest dni in v Franciji se bo začelo evropsko prvenstvo v športu, ki zanima ogromne množice – nogometu. V preteklosti je na največjih turnirjih sodelovalo že veliko bratov in tako bo tudi na tokratnem prvenstvu. Za Belgijo bosta igrala Jordan in Romelu Lukaku, za Rusijo Vasilij in Aleksej Berezucki, za Severno Irsko Corry and Jonny Evans, barve Albanije in Švice pa bosta branila Taulant in Granit Xhaka. A to ne bodo edini možje, ki so v sorodstvu. Pomembno vlogo bosta namreč igrala tudi polbrata, ki pa nista Evropejca, temveč Južnokorejca. Se sliši nenavadno? Polbrata namreč nista nogometaša, bosta pa zato ena vplivnejših na tribuni VIP. Nič čudnega, ko je tudi po njuni zaslugi letošnji nagradni sklad najvišji v zgodovini prvenstev in se vse države, ki se nanj niso uvrstile – med njimi tudi Slovenija – zato upravičeno tolčejo po glavi.
Južnokorejca prihajata iz avtomobilskih krogov. Ni skrivnost, da sta namreč Hyundai in Kia, ki sta lastniško povezana, botra številnim športnim spektaklom, z evropsko zvezo pa so odgovorni podaljšali pogodbo do leta 2017. Njuni trenutni zastavonoši sta športna terenca tucson in sportage. Imata isto mamo, a drugega očeta, zato sta si neverjetno podobna, čeprav je to na prvi pogled še najmanj opazno. Nas je seveda med druženjem z obema zanimalo, kateri izmed obeh polbratov bo naredil večji vtis, saj sta si po dolžinskih centimetrih, prostorskih litrih in konjenici pod motornim pokrovom neverjetno blizu.
Začnimo pri ceni. Razlika med testnežema je bila slabih pet tisoč evrov in je nastala zaradi bogatejše opremljene kie. Toda vprašanje je, ali ima tako zajetno doplačevanje sploh smisel. Izmed pomembnejših dodatkov se je tako sportage hvalil še z navigacijskim sistemom, kamero za pomoč pri vzvratni vožnji in ksenonskimi žarometi. Cenovno sta si sicer blizu, osnovni tucson s testnim motorjem in pogonom na prednji kolesi namreč stane 24.450, sportage pa 24.290 evrov, opremi pa zagotavljata popolno varnost (zračne blazine in zavese, ABS, ESP...) in udobje (klima, potovalni računalnik, radio, električni pomik stekel). Smiselno se nam sicer zdi doplačilo za samodejni menjalnik, ki nadgradi vozno udobje, si ga je pa mogoče omisliti le pri tucsonu (2400 evrov; 7-stopenjski), pri sportageu pa ga (6-stopenjskega) ponujajo zgolj v kombinaciji z močnejšima 2-litrskima dizloma. Hvalevredna sta tudi popusta, ki ju ponujajo – 2500 evrov pri hyundaiu in še sto več pri kii.
Korejski znamki sta še pred desetletjem veljali za drugorazredni, danes pa ju evropski kupci, tudi slovenski, sprejemajo vse bolj odprtih rok. Z razlogom: tudi športna terenca namreč ponujata zmagovito kombinacijo privlačne oblike, zanesljivosti (hyundai ponuja 5-letno, kia celo 7-letno garancijo) in ne preveč zasoljene cene. Sploh če jo primerjamo z nemškimi tekmeci. A poceni seveda nista več. Je pa tako za tucsona kot sportagea težko verjeti, da pri pokru ne bi zmagovala, ko imata v rokah toliko adutov, pri čemer je bil pri obema testnežema še najmanjši 1,7-litrski dizelski pogonski agregat s 116 konji moči. Čeprav je najšibkejši, pa njegovo srce vseeno močno udarja in voznika preseneča, ko pohodi stopalko za plin, odziv konjičkov pa je kot v nestrpnem pričakovanju dirke. Do katere pa nikoli ne pride. Nrav motorja je krojena po merah družinskega voznika, ki bolj kot doseganje hitrostnih rekordov ceni, da lahko na avtocesti še vedno vozi dovolj hitro, po želji tudi prehiteva in vozi dinamično (če želite še več, velja razmisliti o 136- ali 185-konjskem dizlu; doplačilo za oba je precej ugodnejše pri tucsonu), a to ne pomeni, da bo poraba goriva šla do nebes in bo lastnik ves limit na kartici porabil na bencinski črpalki. Sploh kia je bila na tem področju izjemna s povprečjem 6,4 litra, hyundai pa nam je popil 0,9 litra več. Na vprašanje zakaj, nismo znali odgovoriti, se pa verjetno del odgovora skriva v tucsonovi teži, ki je v osnovi 75 kilogramov višja. Podobno verjetno velja za podatek o pospešku, ki je pri kii na papirju skorajda sekundo boljši (11,5:12,4 s). Zanimivo je, da sta podatka o maksimalni hitrosti identična (176 km/h).
Sorodstvene vezi so očitne tudi pri prostornosti v potniški kabini, tako na vozniškem sedežu, kjer vlada preglednost, kot na zadnji klopi. Spredaj voznika obkrožajo kakovostni materiali, nekdanja cenenost je seveda preteklost, na zadnji klopi so centimetri za kolena in glavi dveh potnikov odmerjeni razkošno; tudi za dva odrasla (medosje pri obeh meri 2,67 metra). Podobna je zgodba v prtljažniku z dvojnim dnom, kjer je v manjši prednosti v teoriji tucson (513:503 l). V praksi razlike ni. Družinski oče bo tako brezskrbno našel prostor za vse kovčke in vrečke, dodana vrednost je seveda tudi zadnja klop, ki jo je mogoče podreti (1503:1492 l). Več pa v sklepu.
