Thoreau šest let ni plačeval glavarine, ker je ameriško-mehiško vojno in sužnjelastniško ekonomijo prepoznaval kot nepravični. Doletela ga je noč v dolžniškem zaporu, kjer se je po svojih besedah prav dobro počutil, kot zapiše v znamenitem spisu Državljanska nepokorščina, ki je v žepnem formatu zdaj prav tako izšel v slovenskem jeziku. Spis iz leta 1849, na katerega se sklicujejo številni reformatorji, med njimi indijski narodni buditelj Gandi in heglovec Martin Luther King mlajši, je informiral sodobne politične teorije državljanske neposlušnosti, a se od njih tudi razlikuje.
Thoreau predstavlja najžlahtnejši ameriški individualizem, ki temelji na ideji, da je edina svoboda, ki je nekaj vredna, tista, ki si jo zagotovimo z lastnimi močmi. Njegova nepokorščina ni javno dejanje, ni javna demonstracija, marveč upor samodržca in samotarja. Kritizira »facebook upornike« svojega časa in trdi, da se je treba nepravičnim zakonom aktivno zoperstaviti z etičnim dejanjem, ne le razpravljati o njih ali čakati na boljše čase. Pri tem naj nam ne bo mar, kaj mislijo drugi, temveč naj nas bolj skrbi lastno moralno zdravje.
Čeprav je navdihnil Gandijev nenasilni odpor, Thoreau ni kategorično miroljuben. Njegovega simbolnega očeta, radikalnega kristjana in abolicionista Johna Browna, so obesili, potem ko je njegova tolpa »poštenih« ubila nekaj lastnikov sužnjev v Kansasu, kasneje pa skušala oborožiti sužnje v incidentu pri mestecu Harpers Ferry v današnji Zahodni Virginiji, in to pred uradnim začetkom ameriške državljanske vojne leta 1861. Neplačevanje davkov je prava definicija miroljubne revolucije, če je ta sploh možna, razmišlja Thoreau.
Prevodi njegovih del so pomembni tudi zato, ker je naša popularna aktivistična scena pogosto zaznamovana s poenostavljenim razumevanjem bitja in žitja ZDA. Beremo jo predvsem v prizmi sporne ameriške zunanje politike, kritiziramo vladavino potrošništva, ob tem pa pozabljamo, da je osnovni ideološki impulz ameriške družbe vendarle ideja osebne svobode in nezaupljivosti do oblasti. Najboljša vlada je tista, ki najmanj vlada, porogljivo zapiše Thoreau, pri čemer se nasloni na filozofijo antične kitajske, ki jo je dobro poznal. Človek naj zaupa predvsem svoji vesti in šele v drugem koraku, če sploh, zakonom države.
Pogosto spregledamo tudi emancipacijski potencial religij, še posebno krščanstva, ki v svoji unitaristični izpeljanki ponuja intelektualno ozadje nepokorščine predvsem s svojim pojmovanjem vesti. Človek je sposoben moralnega občutenja brez vodstva drugega, prav njegova vest odgovarja univerzalno predpisanim standardom morale.
Ključna razlika med strategijami, ki koreninijo v komunitarizmu in ateizmu, je torej ta, da se Thoreaujeva nepokorščina napaja pri koritu individualizma ter v skladu z ameriškim transcendentalizmom, katerega predstavnik je, vpreže subverzivne moči krščanstva in religije na splošno, s čimer bralcu odpira nekoliko drugačne možnosti za prakso in teorijo upora.
