Normalni ljudje, tako nam prišepetava naša zrela kmečka pamet, se morajo namreč v času odraščanja upirati svetu, kar pomeni, da morajo poslušati uporniško glasbo, kakor smo mi poslušali Manu Chaa in Rage Against The Machine in kakor so tisti pred nami Franka Zappo in Đonija Štulića. Zato bi bilo edino logično, da današnji študentje prisluhnejo, kaj jaz vem, Damirju Avdiću in N'toku. Če ne že Ludovik Material.

Ker kaj naj mi jutri počnemo z ljudmi, ki so imeli na fakulteti krokodilčke v očeh? Kako takšnim mladcem nekoč zaupati vodilne položaje v Slovenskem državnem holdingu, članstva programskega sveta RTV Slovenija in vroče stolčke na klopeh slovenskih nogometnih prvoligašev? In predvsem, kako jim zaupati, da bodo znali vzgajati svoje otroke tako, da ne bodo ti tako zelo skrenili in leta 2036 na Škisovi tržnici metali plišastih medvedkov v Tomaža Domicelja?

Težko je, res težko razumeti to pomanjkanje potrebe današnje mladine, da bi si ustvarila povsem svoj, ati, mami, botru Vinku, gospodu župniku, Seki in pujcekom nedoumljiv in neskončno oddaljen svet. Težko je razumeti, da dvajsetletniki nimajo želje po osamosvajanju, po uporu zoper kulturo razvedrilnega programa javne televizije. Ali so naši mladi sploh zares mladi, se obupani sprašujemo in gledamo okrog sebe, zmedeno iščoč krivca, ki je v mlada telesa naselil duhove njihovih dedkov in babic.

In na srečo je danes od vsega najlažje najti krivca. Za vse, kar se nam dogaja, vključno s potresi in poplavami, porazi na volitvah, begunsko krizo in zavoženimi otroki, imamo na voljo obširen seznam povsem verjetnih razlag. Tu so namreč chemtrailsi, tu so cepiva, tu so resničnostni šovi, tu je internet, tu je UDBA, tu je Janez Janša, tu je islam, tu je neoliberalizem, tu so židovski, gejevski, šaleški in murgeljski lobi, tu je globalno segrevanje, tu je vlada Mira Cerarja, tu so Bilderbergi in je Opus Dei, tu so nogometni sodniki, tu so Rusi in Kitajci in tu je še vedno tudi CIA. Zato lahko vsakdo vsaj napol pismen in z delujočim facebook profilom argumentirano pojasni nastop Čukov na Škisovi tržnici in ga vzročno-posledično poveže s katerim izmed naštetih pojavov. Ker če mladi niso takšni, kot bi morali biti, je pač na delu nekaj strahotnega.

Tako iz nekega razloga še vedno razmišljamo, četudi je bilo z mladimi že od pamtiveka vedno vse narobe in nikoli niso bili takšni, kakršni bi morali biti. Pa čeprav so na koncu prav vsi zrasli v normalne ljudi, ki so zvesto nadaljevali tradicijo svojih staršev in starih staršev, se čudili zavoženi mladini, medtem ko so sami svet uspešno vodili v nove svetovne vojne, kolonializme, suženjstva, revščino in lakoto.

Namesto da vas iskreno skrbi za mlade, katerih Sid Vicious je Blaž iz Modrijanov, in katerih Nirvana so Poskočni muzikanti, zato raje pomislite, da je njihov narodnozabavni svet v pretežni meri ustvarila prav generacija nekdanjih pankerjev, po mnenju mnogih najbolj progresivne, uporniške in svobodomiselne mladosti, kar jih je ta država v svoji zgodovini premogla. In raje se vprašajte, ali nam ne bi bilo morda danes vsem skupaj bolje, če bi mladi v osemdesetih poslušali ansambel Lojzeta Slaka in Avsenike, namesto da so sanjali in živeli svoje revolucije.

In potem se vprašajte še, kaj pa če je današnja mladina končno ustvarila povsem svoj, vzporedni svet, ki se ne izoblikuje v odnosu do sveta odraslih, saj ga ta sploh več ne zanima. Kaj če so mladi v svojem fejsbukovskem vesolju odplavali voyagersko daleč stran od nas in postali povsem neobremenjeni z nami, našimi vrednotami in zablodami, celo tako zelo, da ne vidijo prav nobenega smisla v tem, da bi se nam upirali? In ali ni to, se naposled vprašajte, še veliko bolj revolucionarno kot vsi tisti panki, ki so zrasli predvsem iz otročje potrebe, da se kriče jebe mater vsem svetostim tega sveta, od angleške kraljice pa do druga Tita.

Mladim se mi danes morda zdimo le skrajno dolgočasni in se jim z nami preprosto ne ljubi ubadati. Morda se jim tisti, ki z vso resnostjo prepevajo o družbenih problemih, zdijo enako bedasti, kot se nam zdijo tisti, ki igrajo ferrari polke. Morda so, pravim, današnji mladci le veliko pametnejši, kot smo bili mi, in so že zgodaj spoznali, da ne bo svet nič manj izprijen in pokvarjen, če bo bebec na odru namesto antifašističnih parol pel Hu – Hu, bba – bba – Hubba balon.

Sploh pa je, ko pade noč, študentu pod odrom še vedno pomembno le to, da se ga poceni napije in da spravi kakšno študentko v svojo študentsko sobico. In ji tam zapoje Ša la la la la la la.