Ali nas bo takrat sploh še kdo ogovoril, sem se vprašal in brskal po spominu, iščoč med neurejenim spominskim materialom doživeti prizor, ki bi ustrezal zakonitostim prihajajočega časa.

Izgubljene japonske turistke, ki s papirnatim zemljevidom v roki sprašujejo za pot do čokoladnice, se že danes zdijo presenetljiv pojav, jutri pa bodo spet napolnile baterije na svojih vsevednih elektronskih napravah in ne bodo potrebovale pomoči naključno mimoidočega. Prijetno kramljanje z natakarji bo na voljo le v izbranih restavracijah po večini nedostopnih cenah. In ko bodo iz prometa izginile še gospe stare šole, ki jim zdrava kmečka pamet nalaga, da se izogibajo prepihu in avtomatom vseh vrst, bodo najbrž drug za drugim izumrli tudi šalterji s čvekavimi prodajalkami.

Ljudje že danes, kakor bi se zavedali grožnje prihajajočih časov, izkoristijo tudi najmanjšo priložnost, da komu povedo svojo zgodbo. Vodovodar, ki pride odmašit odtok, mimogrede potoži, da je ločenec z dvema solidno napornima odraslima otrokoma in uničenim desnim kolenom, katerega zamenjave mu zavarovalnica ne krije, da je prestar za delo, ki ga opravlja, a premlad za novo koleno. Gospe včasih pokukajo v tuje otroške vozičke, da bi njihovim staršem povedale vse o svojih nehvaležnih otrocih. Taksisti najraje vozijo na letališče, saj daljše vožnje prinesejo daljše zgodbe.

Kam bomo torej z vsemi svojimi dolgimi in nezanimivimi zgodbami, ko jih ne bomo imeli več komu povedati? Ko se bo naše življenje dogajalo le še nam samim?

Že zdaj se mi včasih zdi, da nas tam zunaj ogovarjajo in nagovarjajo le še oglaševalski slogani, da komuniciramo le še s copywriterji in kreativnimi direktorji. Mimo sopotnikov na avtobusu strmimo v pisane slikarije in se v mislih prerekamo z njimi. Brigaj se zase, jim govorimo, moj prhljaj je moja stvar. In ne, ne zanima me počitnikovanje na Lošinju. Tam sem že bil in… Ah, saj me ne boš razumel, butasti jumbo plakat!

Zato me ne bo pretirano presenetilo, če bomo nekoč vsako nam namenjeno besedo prisiljeni plačati. Naši prijatelji nam bodo morda takrat na voljo le še na facebooku, imeli bodo svoje službe in dolge vožnje do njih pa svoje vsakodnevne skrbi za zdravo življenje pa televizijske nadaljevanke pa rojstva otrok in ločitve in mi ne bomo prišli na vrsto. In ko si bomo zaželeli pogovora z nekom na štiri oči … Well, we'll have an app for that.

Te misli pa me je v resnici še veliko bolj groza kot metrojev, polnih molčečih, predse zročih osamljencev, bolj kot množičnih mimohodov na ulicah velemest, bolj kot rek vase zazrtih ljudi na tekočih stopnicah veleblagovnic. Nekaj mi namreč govori, da so vsi pripomočki za blaženje občutka osamljenosti, ki jih poznamo danes, od družbenih omrežij do bralnih krožkov in skupinskih aerobik, le začetek in da nam bo trg, ta grozljivi, vsemogočni trg že v bližnji prihodnosti postregel z naravnost spektakularnimi norostmi, s katerimi bo poskušal zapolniti praznino v nas.

Ne vem, nikoli nisem maral znanstvenofantastičnih filmov, filmske vizije prihodnosti me niso posebej zanimale, še manj prepričale, a se pogosto v mislih poigravam z idejo o zgodbi, v kateri si ljudje ob hrani na dom naročijo tudi osebo, ki bo z njimi sedla za mizo, prisluhnila njihovi dolgočasni obnovi delovnega dne, se po obedu preselila na kavč in skupaj z njimi pogledala nogometno tekmo ali razvedrilno oddajo. Halo prijatelj ali kaj podobnega.

A hkrati se zavedam, da je življenje neskončno bolj bizarno od moje domišljije in da se mi bo prihodnost le porogljivo nasmehnila, češ, bebec, kako naiven si bil. Kakor se je že ničkolikokrat porogala vsem ljubiteljskim vedeževalcem. En tak vedeževalec v meni namreč sluti, da bo prihodnost v nasprotju s turobnimi filmskimi in literarnimi utopijami, v katerih je svet opustošila epidemija odtujenosti, najbrž prav idiotsko odštekana, saj nam bo na vsakem koraku nekdo ponujal druženje in prijateljevanje.

Morda bo v modo spet prišlo življenje v komunah in bodo kibuci postali nova črna; morda bodo ravno v tem skupinskem življenju neki jutrišnji hipsterji odkrili resnično alternativo zavoženemu svetu; morda se bo vse postavilo na glavo in se bo zgodovina še enkrat več ponovila kot farsa in bodo leta 2074 ljudje ponovno odhajali na sindikalne izlete; morda bodo osamljeni tekači s slušalkami v ušesih izginili in se bodo vsi rekreirali v večjih skupinah, z obveznim gostilniškim drugim polčasom.

Še najverjetneje pa bomo priča nečemu, ta trenutek povsem nepredstavljivemu, saj so čudna pota nevidne roke trga in izprijene ideje nadobudnih trgovcev, ki že danes vedo, da je človek praviloma nezmožen samote, da je nezmožen biti sam s seboj in da se mu pogosto vsakršna družba zdi boljša od te, ki jo lahko nudi sebi sam. Kot tak pa je naravnost idealna tarča družabne oziroma prijateljske industrije.