Pozitivizem na vsakem koraku. Superlativi. Nekateri umirjeni, drugi evforični. Takšno je bilo ozračje prvega dne 14. mednarodnega prvenstva Slovenije v namiznem tenisu na Otočcu. Vse to na rovaš novega organizatorja, Namiznoteniškega kluba Krka, ki je v navezi z Namiznoteniško zvezo Slovenije na Otočec pripeljal nekaj najboljših svetovnih igralcev in igralk, ki se bodo do nedelje borili za dobrih 31.000 evrov denarnega sklada.
Vzdušje za desetimi igralnimi mizami, v zakulisju še osmimi ogrevalnimi, je bilo med slovenskimi igralci in igralkami, ki se merijo v kvalifikacijah, ter trenerji resnejše. Zmage v konkurenci do 21 let in med člani so bile redke, realnost je bila lovljenje kakšnega niza. Reprezentante je vodila slovenska trenerska elita: Vesna Ojsteršek, Jože Urh, Bojan Rak, Matej Petar, manjkala pa je poškodovana Andreja Ojsteršek Urh. »Igralcem je treba predstaviti realnost. Takšen turnir je idealna priložnost, da vidijo, kje so. Da se začno zavedati, da boji za prvo in drugo mesto v Sloveniji ne pomenijo veliko. Imamo posameznike, ki obetajo. Nimamo jih na stotine kot denimo Rusi ali Poljaki. Imajo pa Slovenci dobre pogoje, da se razvijejo,« je prenesel dogajanje Bojan Rak.
Bolj družinsko, ne stožiško
Turnir, na katerem se za slovenski namizni tenis obrača veliko denarja, na Otočcu ne izžareva veličine Stožič ali Tivolija. Razsežnosti so precej manjše. »Bolj družinske,« se izrazi generalni sekretar NTZS Daniel Šarlah, ki nam je z veseljem pokazal manjše, a slajše prostore, v katerih imajo svoj prostor igralci in sodniki in desetine drugih prostovoljcev, brez katerih ne bi bilo takšnega spektakla. »Najlepše za igralce je, da je povsem zraven dvorane hotel. Igralci se lahko odmaknejo v svoje prostore, ne rabijo ždeti ves dan v dvorani. To je zelo pomembno,« dodaja Jože Urh, prvi mož slovenskega namiznega tenisa.
»Kako je kaj na akademiji Schlager v predmestju Dunaja?« smo vprašali nekdanjo evropsko zvezdnico namiznega tenisa Tamaro Boroš. Hrvatica vojvodinskega rodu se je v zadnjih letih namreč posvetila trenerstvu. »Od danes nisem več pri Schlagerju. Kar nekaj nas je dobilo košarico,« je presenetila z odgovorom. »Ne, ne, nisem brez posla. Sodelujem z luksemburško reprezentanco. Ne gre brez žogice za pingpong,« dodaja nasmejana. Zaključila je, da se ji zdi turnir na Otočcu simpatičen. Hrvati so v namiznem tenisu Slovencem bratje. Prijetni sogovorci, po vsem svetu jih je dovolj. Vselej dostopni. In tudi – precej uspešnejši. Znajo, ni kaj.
Po organizacijski plati ne gre dvomiti, da se bo glas z Dolenjske razširil v deveto vas. Prihodnost turnirja bi lahko bila svetla. Iz simpatije je mogoče razviti marsikaj. Predsednik NTK Krka Tomaž Kralj je zagrizen in marljiv delavec. Bivši namiznoteniški igralec, ki z dolenjskim klubom, v zadnjih letih serijskim državnim ekipnim prvakom, ve, kaj hoče. Tudi nekaj športne sreče je letos na strani novih organizatorjev. Ne gre prezreti, da je sezona olimpijska. Da so misli največjih velemojstrov že v Riu de Janeiru. Pot do Brazilije je dolga in Slovenija je odlična vmesna postojanka. Nekaj je tudi mikro dejstev. Da se denimo Chuan Chih Yuan iz Tajvana in Japonec Jun Mizutani borita za mesto 4. nosilca na olimpijskem turnirju. Posledično zbirata točke, sicer bi se raje pripravljala v miru. Biti četrti nosilec na olimpijskem turnirju namreč pomeni, da te v četrtfinalu največje tekme na svetu ne čaka Kitajec. To pa v namiznem tenisu pomeni. Sanje o olimpijski kolajni postanejo dovoljene.
Bojan Tokić se je umaknil v Zagreb
V dvorani včeraj ni bilo najboljšega Slovenca. Bojan Tokić se je umaknil na jug. K Hrvatom, kam pa drugam. »Moral sem se umakniti. Čaka me pomemben turnir, na katerega se moram pripraviti. Na Otočcu se preveč dogaja, ni se mogoče osredotočiti le na turnir,« pojasnjuje Bojan Tokić. »V Zagrebu treniram z Gačino. Če ga premagujem? Žal ne. Je močan. Dokazuje, zakaj je med najboljšimi dvajsetimi igralci na svetu,« priznava. Na koncu kratkega telefonskega razgovora je bil Tokić še bolj odkrit. »V dvorani in okolici na Otočcu čutim specifično situacijo. Spomin na letošnji suspenz, zaradi katerega nisem nastopil na ekipnem svetovnem prvenstvu, je še preveč svež. Mimo mene hodijo ljudje, ki so obsodili moje dejanje. Razumete torej, zakaj sem v Zagrebu?«
Razumemo. Srečno!
Vse na Otočcu včeraj le ni bilo idealno. Znova je izbruhnila epidemija stare slovenske bolezni. Na tribunah ni bilo večine slovenskih trenerjev. Ti bi se lahko predvsem v prvih dveh dneh največ naučili ter znanje prenašali na mladino. A so profesionalci in amaterji v slovenskem namiznem tenisu enostavno prepametni. Le pri rezultatih se to ne pozna.
