V kleti pod novozgrajeno palačo Evrodoma blizu Krasnopresnenske postaje podzemne železnice v Moskvi se je bilo težko znajti, vendar sem imel vse stebre preštete. Na vsakega tretjega sem s srebrnim lepilnim trakom prilepil paket semtexa, skozi potegnil rdečo in modro telefonsko žico in priključil detonator z uro. Nad menoj je bila šestdeset metrov visoka kupola Evrodoma, kjer je bila že pripravljena scenografija za finale Evrovizije. Rusija je leto prej v Biškeku zmagala z opero 1917–2017, s katero je dokončno razložila protislovja sodobne zgodovine in pokosila vso konkurenco iz nekdanje Evropske unije.
Zdelo se mi je, da nekaj slišim šumeti pred seboj.
»Ne tega delati, Ervin.«
Zdrznil sem se in z roko segel pod trebuh po beretto. Vendar sem se previdno ustavil, ker sem na svojih prsih zagledal rdečo liso laserskega namerilnika. Vedel sem, da je za laserjem cev velikega in hudobnega sturmgewehra.
»Kaj ti delaš, Boro?«
Prepoznal sem bil glas prijatelja Borisa Dežulovića. Ampak kako se je on znašel tukaj sredi Putinove Moskve? In zakaj je name meril z nečim ubijalskim?
»Prišel sem ti rešit glavo.«
»Z dolgimi devetkami?« V mraku sem zaslutil silhueto njegovega hecklerja.
»Ne bom ti dovolil masakra. Celo življenje si boš očital. Nisi ti tak človek. Ervin, ki ga jaz poznam, ni terorist.«
Tudi nisem imel nobenega namena biti terorist. Čeprav sem v ujetništvu v Siriji kuhal za borce Alahovih sabelj iz Dir Es Zura in s 7. domobransko (slavno) šel skozi marsikatero preizkušnjo, sem ohranil krotko naravo.
»Kakšen terorist? Jaz od tukaj svetu pošiljam politično sporočilo brigad Evronostalgije. Vzeli so nam svobodo, vzeli so nam dostojanstvo, pokopali so tisto malo liberalne tradicije, ki smo je imeli. Vzeli so nam Evropsko unijo. Jaz jim Evrovizije ne dam. To je še zadnja skupna vrednota, ki smo jo imeli še od prej. In zdaj, zdaj...«
Skoraj so mi stopile solze v oči. S kotlom sedme domobranske (slavne) Goriških strelcev sem prehodil vsa bojišča od juriša na Socerbu in pohoda na Zadar, do umika v madžarsko puščo in pozicijske vojne na Brennerju. Vlekel sem žico čez Ptujsko polje in jo rezal pri Gevgeliji, zašel v ujetništvo in begunstvo in spotoma pred zoro trikrat izdal domovino in dezertiral. Gledal sem, kako gradijo stražne stolpe skozi mojo Evropo, ki sem jo prevozil od polarne noči pri Uluju do peklenske vročine v Urfi. Gledal sem evropske narode, ki so drug drugega stiskali za vrat in zidak za zidakom razdirali evropsko hišo.
Samo Evrovizija je v vseh teh vihrah ostala nedotaknjena. Ob tabornih ognjih na vseh frontah smo enkrat na leto razglasili premirje in ob brlečih televizijskih sprejemnikih gledali najlepši spektakel človeštva. »Kaj je lepo?« smo se spraševali skupaj s Conanom. »Lepo je po bitki sedeti ob tabornem ognju, poslušati jok žena nad trupli naših sovražnikov in gledati Evrovizijo,« smo si odgovarjali z njim.
Potem so Vzhodnoevropejci vzeli tudi to v svoje roke. Namesto ljudskega glasu so pesmi in pevce na tekmovanje pošiljali vladni komiteji obrambe narodne dediščine. Leto za letom so zmagovali Rusi, ki so ob zoološkem vrtu v Moskvi zgradili centralno dvorano za finalno tekmovanje. Evrovizija je postala festival domoljubne pesmi, ob kateri se je trgalo srce.
»Od viadukta na Črnem Kalu nisem vrgel v zrak nič zares velikega,« sem roteče pogledal prijatelja. »Pusti mi to veselje.«
Njegov pogled je bil neizprosen. Odkimal je. »Jutri bo tukaj petdeset tisoč ljudi. Ne dovolim, da si takšen greh nakoplješ na glavo.«
Pustil sem ga za hip v zablodi.
»Kako pa si ti prišel sem?«
»Jaz sem... eee... Laibach so me vzeli za varnostnika. Pa sem prišel z njimi. Saj veš. Jaz in Laibach. Vedno sem imel rad Slovence.«
Slovenska vlada je na Evrovizijo poslala Laibach in Modrijane, vsako skupino s svojo izvedbo pesmi 1945.
»Boro!« sem zavpil in tvegal, da nas slišijo Nočni volki, ki so stražili kompleks. »To je državna propaganda. Zakaj nisi prišel s Thompsonom? Njegova pesem je boljša.«
Hrvaško je zastopal Marko Perković Thompson s pesmijo Križni put.
»Ti hočeš narediti masaker!« je zavpil nazaj.
»Ura je dve ponoči,« sem mu rekel. »V Evrodomu ni nikogar. Sprožilci so naravnani za čez deset minut, ko bo vse tole zletelo v zrak in se zrušilo samo na naju dva. Tukaj ni nikogar drugega.«
»Zdaj bo počilo?«
»Zdaj.«
»Zakaj nisi rekel? Mislil sem, da boš pobil cel avditorij. V desetih minutah ne prideva ven.«
Pokazal sem mu predor, ki je peljal na Krasnopresnensko postajo. Vrata sem odprl z lomilko.
»In potem?«
»Potem na Kamčatko. Razglasili so samostojnost.«
Nastavil sem samosprožilec.
»Za Evropo,« je rekel Boro.
»Za Rivo.«
Stekla sva v predor.
