Piknik v naših krajih skoraj zagotovo pomeni pripravo jedi na odprtem ognju oziroma žerjavici, papirnate krožnike, plastične kozarce in dovolj napitkov. Kakšnega pravovernega Angleža, ki veljajo za izumitelje piknikov, pa bi to bržkone povsem zmedlo. Oni si doma pripravijo sendviče z gnjatjo, jih skrbno zavijejo, v termovko nalijejo čaj, spečejo piškote in to skupaj s porcelanastimi krožniki in skodelicami, vinskimi kozarci, buteljko portovca ter priborom vred skrbno zložijo v velik, temu namenjen kovček. Na kakšni gladko pokošeni travi si potem razgrnejo odejo, na sredino položijo kovček in se posedejo okoli ter se ob premorih med sendviči mirno pogovarjajo o vremenu. Pri nas je seveda vse drugače, saj smo piknike vselej povezovali z veseljem in divjo radostjo. Ampak piknik, kot se šika, je lahko skoraj večji podvig od tistega, ko se slovenska družina odpravi na morje. Če gre za večdružinski dogodek – in za takšnega skoraj vedno gre – se moške glave družine kakšen dan ali celo teden prej sestanejo in si na konziliju razdelijo zadolžitve. Kdor ima večji in boljši žar, je po navadi zadolžen za peko na žaru, kdor ima kotel, bo kuhal golaž, kdor ima večji prtljažnik, je zadolžen za pivo, kdor ima boljše zveze pri mesarju, pa bo priskrbel meso. Ko se takole uspešno dogovorijo o prav vsaki podrobnosti, si zadovoljni čestitajo, da so tako lepo organizirali piknik in za vse poskrbeli sami. Ženske glave družine pa medtem razmišljajo, za kaj vse bo treba poskrbeti, da se piknik ne bi sprevrgel v manjšo katastrofo… Posoda in pribor, zelenjava in priloge, kruh, začimbe, sokovi in pitna voda, papirnate brisače in druge higienske potrebščine, milo, zobotrebci, zaščitne kreme proti soncu in proti klopom, senčniki, zložljivi stoli in mize, vreče za smeti, voda za umivanje rok, primerna obutev, rezervna oblačila, obliži in preostala prva pomoč… Za vse našteto po stari šegi skrbijo ženske, poleg tega, da morajo pri svojih soprogih večkrat preveriti, ali so res priskrbeli, kar so se zmenili. Kaj rado se namreč pripeti, da se organizatorji piknika podzavestno zanašajo drug na drugega in na dobro odmaknjenem mestu, daleč od zadnje bencinske črpalke, nazadnje ugotovijo, da so pozabili na kaj za piknik tako nepogrešljivega, kot je – oglje. Že res, da bi ga po nekakšni logiki moral priskrbeti oni, ki je zadolžen za žar, ampak…
Smotrno je vnaprej izračunati, koliko živil sploh potrebujemo, kilogram mesa in štruca kruha na osebo je že resno pretiravanje. Enako velja za pijačo – bodo tri družine res spile tri velike zaboje piva? Resda je hudir, če pijače sredi piknika zmanjka, ampak… Ni napak niti, če si meso doma vnaprej pripravimo za peko, tako si prihranimo sitnosti s pomanjkanjem delovne površine in higiene v divjini.
Glavni struji
Po ustaljeni klasifikaciji piknike največkrat delimo na dve glavni struji: peka na žaru in kuhanje v kotlu. Žar, starodavni pripomoček za pripravo hrane, se skozi tisočletja ni kaj dosti spremenil, precej pa se je izpopolnil način njegove uporabe. Nekoč so namreč zgolj zakurili ogenj in meso na njem čim hitreje osmodili, sčasoma pa so se razvile različne mojstrske tehnike priprave jedi na živem ognju. Nekatere začetniške napake pa kljub temu še niso povsem utonile v pozabo in še dandanes vidimo nadobudneže, ki se peke lotijo tako, da surove kose položijo na rešetko, pod katero dobesedno gori, da jed oblizujejo zublji. Rezultat je pričakovan – od zunaj zasmojeno, od znotraj pa še surovo meso, kar je v obeh primerih nezdravo. Poleg strupenih ožganin je še zlasti nevarno premalo pečeno perutninsko meso, ki je pogosto okuženo z različnimi bakterijami. Zato je pri peki nad ogljem najpomembneje počakati, da plamen povsem ugasne in oglje dobi sivkasto prevleko. Šele potem je temperatura idealna za peko. Na žaru lahko spečemo skoraj kar koli, vsakršno meso, marinirano ali ne, bo na dobro pripravljenem žaru pridobilo imenitno dodano vrednost. Zlato pravilo je, da je najboljša hrana z žara spečena sproti, tik preden jo položimo na krožnik. Največja napaka je na pikniku najprej vse speči in shranjevati v zaprto posodo, da bi ostalo toplo. Bolje se je pri žaru izmenjevati in peči sproti, hrana bo tako neprimerljivo okusnejša. Če bi kljub vsemu na pikniku radi jedli vsi hkrati, bo najbolje, če dovolj visoko (da se ne prismodi) nad ogenj, ki poklja in liže dišeča suha drva, obesimo kotel in v njem prav počasi skuhamo katero od številnih vrst golaža, obaro ali brodet, navsezadnje tudi pasulj. Pri tem velja spomniti, da kotla med kuhanjem in občasnim mešanjem ni dobro pokrivati, saj se golaž sicer ne navzame žlahtne arome po dimu, ki je glavna prednost kuhanja z drvmi (ki morajo biti kakovostna). Ravno zato na tak način še vedno ali pa ponovno kuhajo največji svetovni mojstri, zlasti tisti z Michelinovimi zvezdicami. Namesto recepta pa tokrat namig za slastno popestritev. Nesporna zvezda med prilogami na vsakem pikniku, kjer se v kotlu kuha jed na žlico, je pečena polenta. Večje kvadrataste kose dan prej kuhane in ohlajene polente pomažemo z maščobo, ki jo posnamemo z gladine golaža (tam se je vedno nabere dovolj), jih zavijemo v dve plasti aluminijeve folije in za kakšne pol ure ali več zagrebemo v žerjavico pod kotlom, da se spečejo tako, kakor smo nekoč radi pekli krompir. Ki je takšen, mimogrede, prav tako odlična priloga… Zdaj pa le v posvet in, kakor radi rečejo izkušenejši, pazite, da ne boste česa zažgali!
