Občutke po letošnjem 69. canskem filmskem festivalu bi lahko strnili tudi takole: imel je zelo dober tekmovalni program in obupno žirijo. George Miller je s po štirimi sožirantkami in sožiranti napaberkoval tako nevsakdanjo kolekcijo nagrajencev, da je mogoče potegniti le eno logično ugotovitev: žirija je bila hudo razklana.
Uradni Cannes načeloma podeli palme v sedmih kategorijah in občutki letos, milo rečeno, porajajo veliko razočaranje, sploh ker je bil letošnji tekmovalni program morda najboljši v zadnjih 24 letih, odkar spremljam festival. Med enaindvajsetimi kandidati jih je bilo vsaj osem ali devet takih, ki bi si zaslužili eno od visokih nagrad. Žirija se je strinjala samo v primeru Loacheve socialne drame Jaz, Daniel Blake, ki je nazadnje zmagala, in Mature (Bacalaureat) Cristiana Mungia, ki si je z Olivierjem Assayasom (Osebna stilistka,Personal Shopper) delil nagrado za najboljšega režiserja.
Ne gre zgolj za osebne preference (in kaprice) podpisanega, letos je med kritiško srenjo prevladal splošni konsenz (kar je redek pojav), ki je poleg naštetih dveh kot vrhunce prepoznal vsaj še filme Cristija Puija (Sieranevada), Maren Ade (Toni Erdmann), Kleberja Mendonca Filha (Aquarius), Jima Jarmuscha (Paterson) in Paula Verhoevena. Slednji je z mojstrovino Ona (Elle), drzno, kontroverzno mešanico trilerja in črne komedije na temo posilstva in maščevanja, pretresel zbrano stroko in napovedal enega najboljših filmov leta, o katerem se bo zavoljo moralne dvoumnosti in režiserjeve karakteristične transgresivnosti govorilo in pisalo vsaj toliko kot leta 1991 o Prvinskem nagonu.
Moralka versus filmske kvalitete
Millerjeva žirija je po eni strani nagradila problemske filme, ki obdelujejo pomembne družbenopolitične teme, denimo katastrofalno stanje v britanskem socialnem sistemu (Loach), vsenavzočo malo korupcijo in klientelizem v romunski družbi (Mungiu) ali podkupljivost in amoralnost filipinske policije (Ma'RosaBrillanta Mendoze, nagrajena je bila igralka Jaclyn Jose), po drugi pa razvlečene, vsaj uro predolge (nagrada žirije za American HoneyAndree Arnold) ali pretenciozne in histerične polizdelke, kot je Samo konec svetaXavierja Dolana. Diskrepanca med favoriziranjem moralk in sporočilnih filmov ter ignoriranjem kinematografskih vrlin je še toliko bolj presenetljiva, ker je predsednik žirije George Miller lastno kariero zgradil na virtuoznem filmskem eskapizmu.
Z dvema nagradama za Trgovskega potnika (The Salesman) iranskega režiserja Asgharja Farhadija, čigar igralec Shahab Hosseini je bil nagrajen za moško vlogo, sam pa za najboljši scenarij, se je lažje sprijazniti. Farhadijev scenarij je bil dejansko najbolj »kompleksen« in komplicirano vijugast v vsej festivalski ponudbi, čeprav mu fabulativno preobilje in kopičenje naključij nazadnje že škodita. Impresivnih moških vlog letos pravzaprav ni bilo v nasprotju z ženskimi, ki so kar kipele iz skoraj vsakega filma; Isabelle Huppert (Ona), Sonia Braga (Aquarius) in Sandra Hüller v filmu Toni Erdmann so veljale za glavne kandidatke. Toniju Erdmannu nemške režiserke Maren Ade, ki mu je znamenita kritiška lestvica Screen Internationala podelila najvišjo povprečno oceno vseh časov (3,7 od 4), je manjše moralno zadoščenje z diplomo za najboljši film prinesla žirija mednarodnega kritiškega združenja Fipresci.
Po koncu festivala zdaj ostaja grenak priokus; dobili smo sijajno letino drznih, inovativnih, tudi kontroverznih filmov, ki bodo obveljali za poražence. A nesporazum med žirijo in kritiko ni v Cannesu nič novega. Bomo preživeli, dobri filmi v spominu ostanejo ne glede na to, ali so nagrajeni ali ne.
