Že dlje časa je denimo jasno, da je francoski producent Wild Bunch z naskokom najmočnejši in najvplivnejši svetovni prodajni agent (zunaj Hollywooda seveda), ki vse canske sekcije oskrbi z vsaj dvajsetimi naslovi, ali da je na nemškem področju v ospredju Match Factory, ki s filmi zalaga festival Berlinale. Lani sta v igro vstopila tudi močna ameriška igralca, najprej Netflix, zdaj pa še Amazon Studios, ki je na Azurno obalo pripeljal kar štiri filme, otvoritveni Café Society, The Neon Demon Nicolasa Windinga Refna ter dva filma Jima Jarmuscha, dokumentarec o Iggyju Popu in tekmovalni film Paterson.
Bodoči oskar?
Američane so v tekmovalni selekciji začeli prikazovati šele v drugi polovici festivala. Najprej Jarmuscha, legendo newyorške neodvisne scene, in takoj za njim še Jeffa Nicholsa, ki z neodvisne scene ameriškega juga (prihaja iz Arkansasa) zelo hitro prestopa v studijski mainstream. A ne za vsako ceno; Nichols ohranja močan osebni pečat, ki ga je zakoličil s prvima filmoma Nasilne zgodbe (2008) in Zavetje (2011). Letos je predstavil že dva filma, na Berlinalu Midnight Special, zdaj v Cannesu tekmuje še s filmom Loving, zgodbo o Richardu Lovingu, belopoltem zidarju iz Virginie, ki leta 1958 vzame noseče temnopolto dekle. Lokalni sodnik poroko razglasi za kršitev južnjaške zakonodaje, ki ne dovoljuje mešanih zakonskih zvez, zato sta zakonca Loving soočena z dvema slabima možnostma; če ostaneta v Virginiji, ju čaka zapor, alternativa je izgon iz zvezne države ob obljubi, da se naslednjih 25 let sočasno ne vrneta v zvezno državo.
Primer Loving je v kennedyjevski Ameriki postal precedenčen in je segel vse do vrhovnega sodišča, ki je sredi šestdesetih let razsodilo v njuno korist. Loving je tiho ekspresiven in angažiran film v klasičnem hollywoodskem smislu, saj evocira poetiko kakšnega Henryja Kinga in bo brez dvoma imponiral tudi ameriškim filmskim akademikom. Kombinacija hollywoodskega klasicizma in družbene angažiranosti bi filmu utegnila prinesti celo oskarjevske nominacije.
Povsem drugačno poetiko goji Jim Jarmusch, ki se ne pusti zvabiti v komercialnejše vode, čeprav se je pred časom zdelo, da bo podlegel skušnjavi. Njegovi zadnji filmi so izrazito minimalistične in ležerne komedije značajev, žanrski hibridi, ki jih je nemogoče klasificirati. Enako poseben je film Paterson, ki spremlja teden dni v življenju voznika avtobusa in pesnika, čigar vsakdanja rutina vsebuje zbujanje ob ljubimki, pot do remize, jutranjo pesniško inspiracijo, prisluškovanje pogovorom potnikov, po službi kratek klepet z ljubimko in večerni sprehod psa ter obvezni postanek v priljubljenem baru. Paterson s ponavljajočo strukturo morda deluje monotono, toda občutek monotonije je vgrajen v prepoznavno sintakso, ki smo jo pri Jarmuschu vajeni vsaj od Ghost Doga in Kave & cigaret dalje. Jarmusch govori o malih, vsakdanjih stvareh, ki navdihujejo pesniško dušo; film mu verjetno ne bo prinesel novih občudovalcev, ne glede na to, da v glavni vlogi nastopa vse bolj vroči Adam Driver, novi Darth Vader.
Almodovar skozi kompleksnost Munrojeve
Lepo je v vrhunski formi znova videti Pedra Almodóvarja, njegova Julieta je adaptacija treh kratkih zgodb, ki jih je kanadska nobelovka Alice Munro objavila v zbirki z naslovom Ubežnica. Munrojeva svoje kratke zgodbe s ponavljajočimi se liki in motivi nemalokrat povezuje v širšo pripovedno krajino, kar je Almodóvar učinkovito izkoristil in posnel film o družinskih razmerjih, ki silovito zaznamujejo tridesetletno obdobje osrednje junakinje, ki v ribiški nesreči najprej izgubi moža, potem pa še hčer. Ta ne umre, temveč pri osemnajstih izgine neznano kam in z mamo prekine vse stike. Zgodba je veliko bolj kompleksna in daljnosežna kot dovoljuje obseg tega poročila, vredno pa je dodati, da Almodóvar kljub številnim spremembam ohranja duha tako literarne predloge kot lastnega sloga, ki se je zadnje čase izražal v mračnih tonih dvoumnosti in suspenza.
