Po filmu SieranevadaCristija Puija in Alainu Guiraudieuju (Ostati pokončen), ki sta zaznamovala začetek letošnjega canskega filmskega festivala, je zdaj navdušila tudi mlada nemška režiserka Maren Ade (poznamo jo po filmu Vsi drugi, osvojila je berlinskega srebrnega medveda), ki je odvrgla nekomunikativni plašč tako imenovane berlinske šole in se podala novim avanturam naproti. In njen film Tony Erdmann je filmska avantura posebne vrste, kompleksna, občasno ganljiva in neverjetno duhovita zgodba o zategnjenosti korporativnega sveta in pomanjkanju spontanosti v sodobnem svetu.
Adejeva to aktualno družbeno anomalijo zakodira v odnos med ambiciozno hčerjo Ines, šefinjo poslovnega sektorja v pomembnem finančnem podjetju, in njenim očetom Winfredom, postaranim, nikoli zares odraslim hipijem, ki rad pripoveduje neslane šale in ljudi okrog sebe spravlja v zadrego. Ker ob nenapovedanem obisku svojo hčer dojame kot »izgubljeno«, popolnoma hladno, nedostopno, podrejeno službi in skrajno formalnim srečanjem na najvišji poslovni ravni, se prelevi v Tonyja Erdmanna, alter ego z groteskno lasuljo in črvivimi zobmi, nato se kot lažni poslovnež nenapovedano pojavlja v hčerinem službenem in družabnem okolju, kjer izvaja diverzantske akcije, da bi tako izzval njeno avtentično čustveno reakcijo. Naj zadostuje, če rečem, da je Tony Erdmann nemški »umetniški« film s smislom za humor; ko je Sandra Hüller (Ines) v karaokarski maniri odpela znano popevko Whitney Houston in ko je Peter Simonischek (Tony Erdmann) izvajal svoje provokacije, je cansko občinstvo pokalo od smeha. Do solz. Če vsaj Sandra Hüller ne osvoji igralske nagrade (film pa še kaj več), bo to velika krivica za verjetno najboljši film letošnjega leta.
Loach o zdravstvu...
Precej bolj konservativni glas razuma je Ken Loach, ki pa premore izjemen socialni čut in potrebo, da nepravičnosti britanskega socialnega sistema (v tem primeru zdravstva) v filmu Jaz, Daniel Blake predstavlja v komunikativni in do neke mere duhoviti maniri, skratka, stari socialist skuša nagovarjati karseda širok krog kritične mase. Ko bi še zamenjal scenarista, bi bili vsi bolj veseli; Paul Laverty, stalni inventar Loachevega opusa, namreč vse te relevantne teme praviloma prepoji s ceneno sentimentalnostjo, ki končnemu izdelku ne dela uslug. Film kljub temu ostaja pomenljiv komentar sodobne postthatcherjanske Anglije, kjer se delavski razred bojuje za preživetje, denimo naslovni junak, ki skuša po srčni kapi uveljavljati pravico do zdravstvenega nadomestila, kar ga pahne v kafkovski pekel birokratskih ovir in zamotanih pravil, ki testirajo tako njegovo potrpežljivost kot zdravstveno stanje.
... Larrain o Nerudi
Pabla Larraina bi lahko razglasili kar za uradnega filmskega kronista Pinochetovega Čila. Kar Patricio Guzman že skoraj pol stoletja počne v dokumentarni formi, zadnja leta v fikciji dopolnjuje Larrain, čigar trilogija o Pinochetovi diktaturi (Tony Manero; Post Mortem; No) je zdaj s filmom Neruda dobila še nekakšen prolog, ki ga je Larrain zasnoval na zgodbi o begu Pabla Nerude iz domovine kmalu po koncu druge svetovne vojne, ko je kot senator in zagrizeni zagovornik socialističnih idealov predstavljal grožnjo vladajoči in vse bolj agresivni desnici. Pinochet se pojavi le v kratkem kadru, kot opomba pod črto, v tistem času je vodil taborišče za politične zapornike, no, Larrain nikoli ne snema tradicionalnih biografskih portretov, zato je tudi film Neruda – navdihujoče! – »lažna biografija«, film o ideji, moči poezije pa tudi o pesnikovem nebrzdanem hedonizmu in načrtni gradnji lastnega mita. Najbolj prepričljivo, igrivo in duhovito pa Neruda deluje v latentnem homoerotičnem »dialogu« med pesnikom in policijskim inšpektorjem Peluchonneaujem (igra ga Gael Garcia Bernal), ki več mesecev lovi pesnika po Čilu. Ali pa tudi ne; Neruda mu pušča pisemca z ugankami, inšpektor mu večkrat pripravi zasedo, a ga nikoli ne aretira, skratka, Neruda je med drugim čudovito posvetilo človekovi individualnosti in civilni nepokorščini. Zakaj film ne tekmuje in je bil degradiran v sekcijo Štirinajst dni režiserjev, ni jasno.
