V Avstriji se ni ponovilo francosko leto 2002, ko se je v drugi krog predsedniških volitev prebil vodja skrajnodesničarske nacionalne fronte Jean-Marie le Pen, Francozi pa so mu nato množično obrnili hrbet in sicer vse manj priljubljenega Jacquesa Chiraka izvolili z 82,2 odstotka glasov. Včerajšnje volitve so se končale s prostim tekom kandidata skrajno desnih svobodnjakov Norberta Hoferja in neodvisnega Alexandra Van der Bellna s podporo stranke Zelenih, saj so ju po prešteti večini glasov ločili manj kot štirje odstotki, zato bodo o končnem zmagovalcu odločale glasovnice po pošti, katerih štetje bo predvidoma končano do današnjega večera.
Brez glasovnic po pošti je bil po poročilu avstrijskega notranjega ministrstva sinoči Hofer v vodstvu z 51,9 odstotka glasov, vzporedne volitve, ki sta jih opravila inštituta Arge in Sora, pa so napovedovale še bolj tesne rezultate, a tudi v korist kandidata svobodnjakov. Ta se v prvih odzivih ni predajal zmagoslavju, ampak je za avstrijsko državno televizijo dejal, da gre počakati končne rezultate. Da bodo glasovnice po pošti krojile rezultat, so nekateri napovedovali že pred včerajšnjimi volitvami, čeprav se je nanje Hofer odpravil z znatno prednostjo pred Van der Bellnom, ki ga je v prvem krogu premagal za 14 odstotnih točk. Pri okoli 6,4 milijona volilnih upravičencev jih je zahtevo po omenjenem glasovanju podala skoraj sedmina, glasove pa naj bi tako dejansko oddalo od 700.000 do 800.000 volilcev.
Da so Avstrijci priča »infarktnemu finalu« in »fotofinišu«, je v športnem žargonu razpredal vodja Van der Bellnove volilne kampanje Lothar Lockl, ki je dodal, da se je tekma, s katero po zaostanku v prvem krogu ne morejo biti nezadovoljni, prelevila v podaljške. Same avstrijske predsedniške volitve pa so prav zaradi uspeha svobodnjakov pritegnile največ pozornosti v svetu vse od časov Kurta Waldheima, čigar izvolitev je po dveh mandatih na čelu Združenih narodov in vrnitvi v domačo politiko leta 1986 zaznamovala njegova služba v nemški vojski med drugo svetovno vojno na Balkanu. Položaj predsednika je v Avstriji, podobno kot pri nas ali v Nemčiji, bolj ceremonialen, a lahko vpliva na vlado, saj je zadolžen za kanclerjevo zaprisego, lahko pa jo tudi razpusti.
