Kdo bo v predsedniškem leopoldinskem traktu dunajskega Hofburga nasledil široko spoštovanega (socialdemokrata) Heinza Fischerja, bo znano šele danes, ko bodo preštete poštne glasovnice. Toda tisto, kar so številni politologi in drugi analitiki pred volitvami napovedovali in kar so poleg zadnjih deželnih volitev zaznavale tudi javnomnenjske raziskave zadnjih let, se je včeraj potrdilo kot dejstvo. Avstrija je globoko polarizirana in, kot je sinoči izjavil eden najuglednejših avstrijskih politologov Peter Filzmaier, samo zato, ker je razcepljenost fizikalni pojem, o njej v politiki raje ne bi govorili.
Dejstvo, da je kandidat desnopopulističnih svobodnjakov Norbert Hofer dobil polovico glasov, namreč ne pove ničesar o kakovosti njegove predvolilne kampanje in (za zdaj) tudi ne o naglem skoku svobodnjakov (ki doslej na nobenih zveznih volitvah niso prišli čez dobro četrtino glasov). Razkriva pa, koliko avstrijskih volilcev je nezadovoljnih, jeznih, frustriranih in zaskrbljenih za svojo in prihodnost otrok. Drži, najmanj polovica Hoferjevih volilcev je tega volila »iz prepričanja«, toda druga bi volila kogar koli na njegovem mestu, za katerega bi menila, da ni del politične elite.
Zeleni Alexander Van der Bellen je na drugi strani poosebljal prav to elito, manj svojo stranko (ta, drugače kot svobodnjaki, na zvezni ravni tako in tako še ni bila v kakšni vladni koaliciji) in politiko, veliko bolj pa razmeroma dobro gmotno preskrbljene volilce brez večjih skrbi glede prihodnosti, v večji meri tudi višje izobražene (od Hoferjevih) in hkrati svetovljane (med Van der Bellnovimi podporniki so bili v ospredju kulturniki in drugi intelektualci). Povrhu pa je zeleni kandidat dobil politično in medijsko podporo iz Evrope, ki je na drugi strani še bolj motivirala (protestne) Hoferjeve volitve. Nekako v slogu rekla Zdaj šele ga bomo volili! izpred okroglih štiridesetih let, ko je postala znana nacistična preteklost takratnega predsedniškega kandidata Kurta Waldheima.
Drugače rečeno, včeraj sta druga ob drugo trčili dve Avstriji. Ena, Hoferjeva oziroma svobodnjaška, ki ima na strani volilcev veliko razlogov za razočaranje in skrb, na strani desnih populistov pa veliko demagogije pri nevarnem političnem poigravanju s čustvi volilcev. Druga, Van der Bellnova Avstrija je evropska in demokratična, vendar, kot je pokazala tudi sama kampanja, brez prepričljivih odgovorov na stiske volilcev in – morda še pomembneje – nesposobna pozitivne čustvene mobilizacije.
Notranjepolitične in mednarodne posledice morebitne Hoferjeve zmage so nepredvidljive, čeprav je utemeljeno mogoče pričakovati, da bosta politična realnost in funkcija obrusili prenekatero njegovo predvolilno izjavo. Zmaga Van der Bellna bi pomenila več stabilnosti, kar novi kancler Christian Kern in njegovi ministri še kako potrebujejo. A politično in moralno avtoriteto, ki bi veljala čez njun politični in tudi svetovnonazorski krog (kakršno je imel, denimo, Fischer), si bo kateri koli od predsedniških zmagovalcev težko ustvaril. Že to je dovolj slabo, za Avstrijo in Evropo.
