To obdobje je bilo vnaprej določeno; šlo je za otroštvo, mogoče najstništvo. Pri branju naj bi izkoristili distančni odmik, ki ga je prinesel čas, in napisali nekaj o tem, kakšen vtis naredijo oboževane knjige nanje danes, ko so odrasli in se tudi sami, kot neposredni proizvajalci, ukvarjajo s književnostjo. Jurica Pavičić je pisal o Lovrakovem Vlaku v snegu, Ante Tomić o Kunderovi Neznosni lahkosti bivanja in Gordan Nuhanović o Twainovih Tomu Sawyerju in Huckleberryju Finnu.
Najbolj mi je v spominu ostal tekst slednjega.
Nuhanović je pričakoval in si predstavljal, da bo vzel Toma Sawyerja in Huckleberryja Finna v roke in ju »obdelal« na hitro, po diagonali. Verjetno je z diagonalnim obdelovanjem mislil na posebno vrsto branja, ki smo jo precej dobro poznali študentje primerjalne književnosti. Diagonalno smo namreč brali obsežne romane iz devetnajstega stoletja in jim seveda s tem delali veliko krivico.
Bralec je pri takšnem branju tekst samo preletel, ni bil pozoren na stilistične bravure in arhitektoniko pisanja, pač pa predvsem na vsebino. Na zgodbo. Če malo karikiram; zapomnil si je, kdo je kam šel in v koga je bil kdo zaljubljen.
Vendar pa se je Nuhanovićevo ponovno branje Marka Twaina spremenilo v popolnoma drugačno pustolovščino. Na svoje veliko presenečenje je ugotovil, da se je med branjem prvič ustavil, ko je bil že krepko čez polovico knjige, in da je v »procesu«, ki se ga je lotil, oči od besedila dvignil le takrat, ko je občasno zajel sapo. Ugotovil je, da ni nobene razlike med užitkom in osuplostjo, ki sta ga pred leti priklenila h knjigi, in užitkom in osuplostjo, ki ju je čutil v sedanjosti. Mislil je, da se mu kaj takšnega ne more zgoditi. Pravzaprav ga je bilo kar malo sram, saj si je na koncu teksta, ki ga je napisal, v olajševalno okoliščino ponudil spoznanje, da jo je še dobro odnesel.
Zakaj dobro odnesel?
Njemu se »vrnitev« v otroštvo, padec v čarovnijo, ki nima konca, dogaja, kadar ima opravka s knjigami. Knjige pa naj bi bile resna zadeva. Nekateri njegovi prijatelji so namreč na bistveno slabšem kot on; zbirajo samolepilne sličice in prtičke ali pa za igranje z modelčki avtomobilov in železnicami porabijo bistveno več časa kot njihovi otroci, ki so jim ti avtomobilčki in vlaki v resnici namenjeni.
Po tistem branju sem precej časa razmišljal, za katero knjigo bi se odločil, če bi bil sam postavljen pred takšen izziv. In seveda sem razmišljal, kaj bi se zgodilo, ko bi jo ponovno bral; bi tudi jaz dvigal oči od besedila le takrat, ko bi občasno zastal in preverjal, kje se pravzaprav nahajam, in bi obenem s tem preverjanjem zajemal sapo, se osupel zavedal, da sem pozabil dihati?
Sem imel na to temo kdaj kak resen poskus? Mogoče. A poskus ni bil identičen zgoraj opisanemu. Šlo je za naključje, ne za namen. Šlo je za večerno branje otrokoma. Za hojo po mostu, ki bo vsak hip povezal budnost s spanjem. Za potapljanje v mojo najljubšo otroško knjigo: Kovičevo Moj prijatelj Piki Jakob. Zadovoljstvo je bilo veliko, a težko bi rekel, da se je približalo občutkom, o katerih je pisal Nuhanović.
Zakaj? Zato, ker meni padca v čarovnijo, ki nima konca, očitno niso prinašale knjige, ali pa mi ga ne prinašajo knjige, ampak mi ga prinaša nekaj drugega. Nekaj, kar je bilo pomembnejše od knjig in je v moji sentimentalni zgodovini tudi ostalo pomembnejše. In zdaj, v nekakšnem medklicu, kot človek dvajsetega stoletja dinozavrsko poudarjam: pomembnejše od knjig na papirju.
II
Kaj naj bi bilo torej tisto, kar mi je podarjalo padec v čarovnijo, če to niso bile knjige, ki so me v nekem obdobju začele spremljati tako nevsiljivo, kot me nevsiljivo spremljajo sence? Se nisem ravno zaradi tega začel razlikovati od vrstnikov? Nisem ravno v njih našel tistega, kar bi lahko in kar sem nazadnje tudi res lahko dolgoročno imenoval: dom, zavetje, pripadnost? Kaj je podarjalo padec v čarovnijo, če to ni bila niti moja otroška ljubezen do športa, še posebej do nogometa?
Odgovor je jasen. In postaja čedalje bolj jasen in trden in gotov. Zares obstaja samo ena stvar, ki me nekako približa stanju – ali pa me vanj čisto odločno potisne – ki ga tako dobro opiše Nuhanović; v stanje užitka in osuplosti in še marsičesa drugega, kar presega tako užitek kot tudi osuplost. To pa je glasba.
Ljubezen do glasbe. Ljubezen strastnega in predanega konzumenta. Ne ljubezen neposrednega proizvajalca. Ljubezen do glasbe, ki mi je pomagala odraščati, ki mi je pomagala osmišljati določena emocionalna stanja, v katera sem vstopal, se vanja zapletal in skoznja potoval. Ljubezen do glasbe, ki mi pomaga živeti.
V tej ljubezni do glasbe, in hkrati tudi z mislijo na nekaj, kar sem že velikokrat imenoval »občutek nesmrtnosti« ali pa vsaj njegov prag, kar sem imenoval slutnja, da nekaj takega obstaja, mogoče vonj, ki ga nesmrtnost oddaja in ki je pred desetletji prekrival večino moje zavesti (razpoke so se vedno našle in določena znamenja za preplah so nenehno vzbujala pozornost in me plašila), pa pripada posebno mesto: Neilu Youngu.
Ljubezen, ki sem jo čutil do njega, pri čemer je on sopomenka za njegovo glasbo, je bila skoraj brezpogojna. V njenem gospostvu sem spoznal vse nasprotujoče si ekstreme. Od popolne privrženosti do dvomov, zavračanja, razočaranja, jeze, že skoraj sovraštva in z njim povezane pozabe. Rad sem imel Youngove plošče iz šestdesetih in sedemdesetih. Skoraj zaničeval ali pa preprosto ignoriral sem ga večino osemdesetih, in mu odpustil »izdajo«, ko sem slišal plošče, ki so izšle v devetdesetih in še kasneje.
Kot najstnik sem mu hotel biti podoben tudi navzven. Začel sem nositi flanelaste srajce, če je bilo mogoče, zguljene modre kavbojke, če je bilo mogoče, čim bolj »zaštepane«, to je bilo seveda odvisno od moje mame, in daljše lase, to pa je bilo odvisno od tega, koliko so zrasli, kar pa je bilo seveda posredno in tudi neposredno odvisno od mame in očeta.
Zdelo se mi je, da sem na fotografiji za prvo osebno izkaznico izrezan Neil Young iz filma The Last Waltz. Ali pa vsaj nekakšen njegov bratranec iz petega kolena, ki pa ne nosi zalizcev, saj se sploh še ne brije. Ampak Neil Young ni bil samo moja ljubezen in še zdaleč nisem bil edini, ki sem imel rad njegovo glasbo. Tudi drugi fantje z dvorišča so se »okužili« z njo in nenadoma so bili vsi stari antagonizmi med Apači in Komanči, med navijači Hajduka in Partizana ali pa Dinama in Crvene zvezde preprosto pozabljeni.
Tudi punce so jo začele poslušati. Ne sicer toliko po lastni volji, bolj zato, ker smo jo poslušali mi, kar skoraj pomeni, da so bile, metaforično rečeno, postavljene pred zid in jim ni preostalo drugega, kot da napnejo ušesa in prikimajo.
III
Če je človeku kakšna glasba resnično všeč, če je postala neodtujljiv del njegovega duha (ta neodtujljivost se seveda kaže in manifestira čisto telesno, z znamenji, kot sta kurja polt in srh, ki ti polzi po hrbtenici, včasih pa tudi z jokanjem na javnih mestih), je vedno zmožen takoj aktivirati spomin. Ali pa se spomin aktivira sam od sebe. Spomin pa je v tem procesu skoraj nezmotljiv in le redko omahuje, dvomi in zataji.
Poslušalec se ob omembi komada in izvajalca nemudoma spomni, kdaj je komad slišal prvič, ali pa kdaj ga je prvič slišal na odločilen in zaznamujoč način, in kaj se mu je takrat zgodilo. Zdi se mu, da so tisti trenutki, da so tiste minute trajno zaščitene in obvarovane pred pozabo, da so vsakič znova ponovno na razpolago. Neponarejene in čiste. Skoraj natanko take kot prvič, le da se je bolečina, če je bila v njih kdaj prisotna, umaknila na predpisano razdaljo in nima več svoje strahovite in rušilne moči. Veselje in užitek pa tega nista storila, ampak sta preprosto ostala točno tam, kjer sta bila, ali pa sta se celo še približala.
Fragmentarna poglavja iz moje zdaj že oddaljene zgodbe prvih in odločilnih srečanj z Neilom Youngom so nekako takšna; govorice, da imajo fantje iz soseščine, ki so si skupaj zbili nekakšno prostorno barako, ki se mi je takrat zdela prava hiša, tam vinilko, na katere notranji strani je fotografija kljuke in v kljuki silhueta nekoga v zguljenih kavbojkah, flanelasti srajci in z dolgimi lasmi, poje pa komad, ki se mu reče Heart of Gold. Ta komad pa je tako znan, da se zdi zares čudno, da ga človek ne bi nikoli slišal.
Ta zabrisani portret v kljuki z notranjosti albuma Harvest mi danes rabi in deluje kot nekakšna metafora; v tistih časih ni bilo nobenega spleta in youtuba in smo bili preprosto primorani uporabljati domišljijo. Iz posamičnih fotografij, ki smo jih največkrat videli na ovitkih plošč, in kljuka z Youngovim portretom je bila ena takšnih fotografij, smo si ustvarjali in sestavljali zgodbe. Kar je avtomatično pomenilo, da se je v te zgodbe, ki so bile že skoraj sanjske predstave, z največjo lahkoto pritihotapilo nehoteno potvarjanje dejstev. In kar je seveda pomenilo, da so imele te zgodbe nenehno potrebo po prestopanju iz resničnosti v čisto izmišljijo. Da ne rečem v mit in legendo.
Potem sledi: Mladinski klub Sonce. Lokalni DJ je doživel individualno razsvetljenje in namesto disko glasbe zavrtel epsko električno balado Cortez the Killer. Disko plesalci in ljubitelji Johna Travolte, ki smo jih prezirali iz dna duše, verjetno tudi zato, ker so nam speljali najboljše punce, so spraznili plesišče, šli mogoče na kakšen čik. Znoj je zaradi prejšnje prenapolnjenosti sobe še vedno tekel s sten, jaz pa sem obstal sredi prostora z odprtimi usti in mislil, da so me izdala ušesa. Nisem mogel verjeti. Seveda nisem vedel, kdo igra.
Najprej se mi je zdelo, da igra Carlos Santana, kar deluje kot težek lapsus, če seveda odmislim kitarski solo iz Youngove klasike On the Beach, Santana, ki je naredil avantgarden korak in se napotil v naročje rahlo distorziranega hrupa ali pa hrupa, ki se pripravlja, da bo postal distorziran. Kdo igra, sem ugotovil šele, ko se je glasbeni podlagi priključil vokal. Kitara je počasi sestavljala in gradila zvok. Bila je lebdeča, hipnotična in Young je prepeval svojo konkvistadorsko sago o morilcih, biserih in listih koke.
Naslednje poglavje: Buličeva radijska oddaja SOS, ko je bila še v prvotnem terminu, ob sobotah. Kot album oddaje je bil predstavljen Everybody Knows This Is Nowhere. Iz starega radijskega sprejemnika pa je prihajal počasen in varljivo neroden dvogovor kitar, Youngove in Whittnove; Down by the River, zgodba o ljubezni in umoru, vsebinsko podobna Hendrixovemu štiklcu Hey Joe.
In še eno poglavje: poletni večeri konec sedemdesetih. Tema nas je pregnala z nogometnega igrišča in sedeli smo na leseni klopi pod slivami in na kasetofonu poslušali Comes a Time.
Še vedno nas vidim. Skupino fantov, ki nestrpno čakajo in ugibajo, kaj jim bo prinesla prihodnost. Mogoče kadijo znamenite filter 57, ker je niške morave brez filtra slučajno zmanjkalo, se pogovarjajo o ženskah, ki so bile takrat še punce, o katerih seveda ne vedo čisto nič in niti ne slutijo, da jih je velika sladkost, o kateri sanjajo, že ujela in jih radodarno liže z nevidnimi in toplimi jeziki.
IV
Ne premorem čistega in trdnega spomina, kaj se je pred mojo ero zanimanja za glasbo dogajalo z jugoslovanskimi diskografskimi hišami in njihovimi navadami pri izdajanju licenčnih vinilk. (Verjetno je šlo za iste simptome kot kasneje: večletne zamude, če se je že izdajalo, pa so bile matrice pogosto slabe in posledično tudi kvaliteta plošč obupna.) Nekako se mi iz oddaljenega časa prikazuje samo znamenita reklama za Jugotonove plošče, ki so jo vrteli v Cik-Caku in v kateri je neki glas v srbohrvaščini neprestano ponavljal: »Nova ploča, nova ploča…«
Redno izdajanje Youngovih longplejk je po srečnem naključju sovpadlo z mojim resnim in zavzetim vstopanjem v svet popularne kulture in popularne glasbe.
Prva njegova plošča, kupil sem jo v lokalni Elektrotehni, je bila American Stars 'n Bars, in takrat sem seveda že vedel, kdo je bil junak tiste lesene barake, ki me je spominjala na hišo, in si nisem več privoščil sramotnih zamenjav z nekim drugim Neilom, Neilom Diamondom.
Nad stranjo A nisem bil preveč navdušen, s svojimi primesmi country glasbe se mi je sicer zdela čisto korektna, a v resnici nič posebnega. Stran B pa sem drgnil do nezavesti.
Obče mesto, ki se imenuje Like a Hurricane, bom tukaj izpustil. Najbolj všeč sta mi bili akustični Star of Bethlehem, še posebej pa Will to Love; nekakšen tok zavesti, zgodba o lososu, ki plava proti toku, da bi se drstil. Komad, ki je utelešenje studijske čarovnije, nasnetih kitar, občasnih bobnov in klaviatur, a le v službi skrivnostne atmosfere, pokanja in prasketanja, ki se oglaša iz globine, pa Youngovega vokala, ki se tu in tam podvaja in čez osnovno linijo istočasno poje tudi refren in vse skupaj kar traja in traja in poslušalca, ki se je ujel v pesem, kot bi se ujel v nekakšno napol abstraktno sliko, v kateri pa ne prepoznava samo vzdušja, ampak iz barvnih nanosov izstopajo tudi figure, navdaja z željo, da se ne bi nikoli končala. Da bi brez omejitev trajanja in brez občutka za čas drsel skozi sanje, ali pa skozi snov, ki je takšna, kot so sanje.
Malo kasneje sem kupil On the Beach, ki poleg After the Gold Rush v mojem osebnem kanonu Neila Younga zaseda najvišje mesto. Tokrat ni šlo za Elektrotehno ali pa Jugotehno ali kakšno podobno socialistično trgovino s socialističnim imenom, kjer so se plošče bratile in si delile prostor s štedilniki in ostalo belo tehniko, ampak je šlo za goriško La Discoteco, kjer so prodajali kasete, plošče in samo plošče, ki so bile razvrščene po abecedi, kar se mi je takrat zdelo kot pravi čudež.
Jugoslovanske diskografske hiše so od nekega trenutka dalje redno tiskale Youngove vinile; iz klasičnega, zgodnjega obdobja pa v bivši državi razen koncertnega albuma Time Fades Away, ki pa ni eden največjih biserov, nismo imeli ničesar. Tako nismo imeli obeh prej omenjenih albumov, ne mojstrovin, kot sta Everybody Knows This Is Nowhere in Harvest, ne zaključne plošče temne trilogije Tonight's the Night. Ob koncu sedemdesetih in na začetku osemdesetih pa smo bili glede tega vsaj malo potolaženi, saj smo dobili kompilacijo Decade, ploščo Rust Never Sleeps in tudi njeno koncertno inačico, dvojni album Live Rust. Slednji dve sta triumfalno zaključili Youngovo desetletje, kot je sedemdeseta imenovala revija Rolling Stone.
Pred skoraj štiridesetimi leti nisem imel niti najmanjšega pojma, kaj sem kupil v La Discoteci. Ploščo sem na poti domov položil na polico pod zadnjo avtomobilsko šipo. Družbo ji je delal še dvojni koncertni album skupine CSNY Four Way Street. Bilo je poletje. Vročina. Močno sonce, in ko smo se vrnili v Trbovlje, sem se, takoj ko sem izstopil iz dvigala, sezul in zaprl vhodna vrata, stekel v sobo, da bi slišal, kaj bo prišlo iz tistih dveh velikih zvočnikov.
Ko sem vzel ploščo iz obeh ovitkov, tako zunanjega kot notranjega, in jo prijel v roke, verjetno nisem ničesar opazil. Mogoče nisem ničesar opazil zaradi naglice. Mogoče zaradi neučakanosti. Zaradi radovednosti. A ko sem jo položil na gramofon in se je začela vrteti, sem videl, da se je vinil ukrivil, in to ne malo ukrivil. Grozno ukrivil. Nepopravljivo ukrivil. Bil je tako valovit, da se plošče v celoti sploh ni dalo poslušati. Lahko sem poslušal le določene dele. Kajti iglo je preprosto metalo iz brazd. Od razočaranja in žalosti bi se najraje razjokal. Marsikaj sem poskušal, da bi jo spravil v kolikor toliko spodobno stanje. Nanjo sem celo polagal Dalmatinovo Biblijo. In s samim začetkom in virom slovenske nacionalne substance poskušal zgladiti valove, a tudi to ni pomagalo. Nikoli nisem zaznal nobenih resničnih sprememb. Plošča je ostala pokvarjena.
V
Hrvaški pisatelj Vladan Desnica v enem najboljših romanov, napisanih v hrvaščini, Pomladi Ivana Galeba, nekje zapiše: »Domotožje po posameznih krajih je le slepilo: sleherno domotožje je domotožje za časi, ki so minili, in za jazom, ki ga je zmanjkalo v njih. Le temu slepilu se damo zapeljati, ko hrepenimo po takih krajih. V sebi nosimo pokrajine, obsijane s sončnimi žarki, mesta, v katerih prši droban dež. V sleherni pokrajini, ki jo pomnimo, v vsaki viziji mesta, si želimo samo to, da bi vnovič našli, da bi znova osvojili, da bi se polastili tistega jaza, ki prebiva v tistih krajih in je povezan z njimi. Zato je sleherno domotožje neutolažljivo.«
Je bil sprva omenjeni načrt, zahteva po branju, ki jo je verjetno urednik kulture pri Jutarnjem listu postavil pred potencialne bralce in pisce tekstov, le nekakšna napotitev v preteklost, prebujanje domotožja, mogoče nostalgija po nečem, kar je izginilo? In ali niso različne stopnje afirmativnosti do ponovno prebranih knjig odvisne ravno od tega, koliko prejšnjega sebe je bralec našel v njih in koliko prejšnjega sebe je izgubil? Kdo ve? Ampak kot sem že omenil, moja zgodba z iskanjem in najdbo sploh ni povezana s knjigami.
Danes bistveno več vem o glasbi in o Neilu Youngu in danes sem se ponovno vrnil k istim nosilcem zvoka, s katerih sem začel spoznavati njegovo glasbo – k vinilnim ploščam. Znano mi je ozadje posameznih komadov. Vem imena instrumentov, vem, po kakšnem vrstnem redu se vključujejo, poznam besedila posameznih pesmi, ne le približno, kot včasih, ko sem prisluškoval vokalu, ki je prihajal iz zvočnikov, ali pa se mučil z Youngovim nemogočim rokopisom, vem, v kakšnih okoliščinah so glasbeniki snemali, vem celo, na katerih drogah in alkoholu je kdo bil in zaradi katere droge je kdo umrl. A vse to predznanje, vsa skoraj štiridesetletna razlika med prvim srečanjem in današnjim poslušanjem, ne prepreči padca v čarovnijo, ki še vedno traja.
Zvoki Wurlitzerjevega električnega klavirja v See the Sky About to Rain še vedno povzročajo kurjo polt, prav tako počasna atmosferska glasba, začinjena s santanovskim kitarskim solom, na naslovni On the Beach, še vedno me »položi na tla« lebdeča glasba iz Will to Love, ki se neprestano dviguje iz istega nevidnega središča in odmeva v počasnih ponovitvah.
Še in še bi lahko našteval in bi na koncu verjetno prišel do neke idealne setliste, glasbe po želji, ki bi jo rad slišal na Youngovem koncertu, ki pa se v takšni zame idealni obliki ne more nikoli zgoditi. (V živo sem ga poslušal leta 1987 v Santa Cruzu v Kaliforniji, a to so bila njegova »nesrečna osemdeseta« in bil sem razočaran, čeprav sem ga gledal z razdalje dveh, treh metrov.) In ko ga poslušam, se mi še vedno pred notranjimi očmi in v nosnicah pojavijo obrazi in vonji nekih danes tako oddaljenih punc.
Nobene razlike ni med letom 1978, mogoče 1979, in 2016. Nobene razlike med petnajstimi ali pa šestnajstimi leti in več kot polovico stoletja. Počutim se kot Gordan Nuhanovi, ko je bral Marka Twaina. Lovim sapo, ker sem med poslušanjem pozabil dihati. Po hrbtenici mi v obe smeri drsi srh. To je nostalgija in hkrati bistveno več kot nostalgija. To je iskanje prejšnjega sebe in najdba prejšnjega sebe. A bil bi krivičen, če bi se omejil le na te subjektivne kategorije, čeprav so ob srečanju z umetnostjo odločilne in najmočnejše.
To je tudi čarobna moč glasbe, ki si je podredila čas in je svoji enostavnosti navkljub dosegla stopnjo alkimije, ki je sposobna zdrobiti tehniko in veščino in ju hkrati pustiti celi, da bi se iz njunega navideznega pepela dvignila kot magija, kot plima različnih čustev, ki je dostopna predvsem telesu in čutom. To je čarobna moč glasbe, ki se je iz navideznega pepela sposobna dvigniti kot časovna kapsula, kot shramba za čisto določeno obdobje v času in zgodovini, ki pa je tudi nadčasna in univerzalna. (Ali obstaja plošča, ki bolje uteleša prehod iz šestdesetih v sedemdeseta, konec utopije, konec duha Woodstocka, ki ga je zamenjal duh Altamonta, kot ravno After the Gold Rush? Mar ni to najboljši naslov plošče ever: Po zlati mrzlici?)
Mogoče delam veliko krivico Youngovim kasnejšim in zdajšnjim izdajam, ker sem tako osredotočen in skrajno afirmativen do zgodnjih del. A opažam, da v popularni glasbi veljajo določena nenapisana pravila. In eno prvih in osnovnih je, da so najboljša dela, ki so jih ustvarili naši heroji, in navajam samo tiste, ki delujejo že skoraj od časa naših rojstev, zgodnja dela. In tukaj ni čisto nič važno, ali so to The Rolling Stones, Bob Dylan, Santana, Eric Clapton ali pa pred kratkim umrli David Bowie. Pravila ostajajo ista. Najmočneje sijejo: Exile on Main St., Highway 61 Revisited, Abraxas, Layla and Other Assorted Love Songs (Clapton pod imenom Derek), Ziggy Stardust…, ki imajo vsi že zelo dolgo brado. In tudi plošče, ki sledijo tem vrhovom, imajo vse po vrsti ravno tako dolgo brado.
Pa še nekaj je, česar ne smemo pozabiti. Zgodovina rokenrola je, podobno kot zgodovina moderne poezije, zgodovina pretiravanja, kar pomeni: narisati skrivnostno znamenje na nebu in se potem razbiti na čereh. Najbolj znan primer razbijanja na čereh so člani Kluba 27, ki so se striktno držali pravila – umri mlad in postani lepo truplo. Neil Young se je temu izognil.
S svojilnim zaimkom »naš« pa imam v mislih generacijo, ki je, kot lepo piše D. F. Wallace, odrasla s popkulturo in ji je bilo povsem domače »streljanje« s popkulturnimi ikonami, imeni blagovnih znamk, zvezdniki, neumetniškimi filmi in seveda z najpomembnejšim, z glasbo. Vse to pa se je psiham naše generacije ponujalo tako dolgo in tako vsiljivo, da se je zapleteno prepletlo z idejami, ki jih imamo o sebi in svetu.
VI
V nekem drugem življenju, v vojski na Banjici v Beogradu, sem doživel poseben trenutek, povezan z glasbo. Verjetno je bila zaradi čisto specifičnih okoliščin ta moja povezava še toliko močnejša in bolj očitna. Čeprav so bila znamenja, da sem eden izmed njih, včasih smo jim rekli friki, skrita in zakamuflirana z olivno zeleno uniformo.
Prihajal je čas za menjavo straže in sedeli smo v jedilnici in nase vlačili opremo. Prižgan je bil televizor in na programu je bila po nekem čudežu oddaja TV Koper Alta Pressione (Visok pritisk), ki jo je vodil Dario Diviacchi, na sporedu pa posnetek s festivala Woodstock, kjer do neba zadeti Joe Cocker na nesmrten način odrjove nesmrtni komad Beatlov With a Little Help from My Friends. Odprl sem usta in pozabil dihati. Iz kota me je opazoval moj desetar Matko Pecotić in mi, ko se je zadeva končala, rekel: »Tole si videl, zdaj pa ti je popolnoma vseeno, če ta hip umreš.« Nisem mu oporekal.
Ugibam, kaj bi se šele zgodilo, če bi videl katerega od koncertnih posnetkov Neila Younga, ki so na voljo danes in za katere takrat sploh nismo vedeli, da obstajajo. Recimo kakšen Live at the Cellar Door. Ali pa celo Live at Massey Hall.
