Za baby boom generacijo je bil računalnik – in kasneje splet – najbrž podobno čudo, kot so bili prvi avtomobili. Tako želeni, tako lepi, a ljudje so v grozi odskakovali, ko je proti njim drvela pločevinasta pošast s tridesetimi kilometri na uro. Vprašanje, ki se mi postavlja v aktualnih razpravah o razmerjih med tehnologijo in človeškim umom, je, ali smo sposobnost osredotočenosti, ki nam je omogočala, da smo misli upovedovali skoraj brez popravljanja, izgubili zaradi naravnih razlogov, recimo staranja, ali zaradi prilagoditve novi tehnologiji pisanja. Za dr. Adriaana van der Weela, raziskovalca paradigmatskih sprememb, ki jih prinašajo nove tehnologije komuniciranja, ni dvoma: načini, na katere pišemo in beremo, pravi, nepovratno spreminjajo naše mišljenje in našo zavest. In to ne velja le za digitalno revolucijo. Naš um je enako revolucionarno zaznamovala tudi knjiga. Platon je na primer trdno verjel, da je »govorjena beseda živa, zapisana pa mrtva«. A materializirane besede je mogoče shraniti, preštevati, urejati, jih pozabiti in se nanje spet spomniti. Si Gutenbergovi nasledniki sploh znamo še predstavljati svet brez takoj dostopnega znanja?
Posledice digitalne revolucije v nasprotju s knjižno še niso v celoti raziskane. Raziskovalci opozarjajo, da so mnoge pogubne. Z ukinjanjem miselnega napora pri iskanju in posledično procesiranju informacij se poslabšujejo naše umske sposobnosti, od katerih so odvisne tudi zaznave na socialnem področju, se pravi empatičnost, razumevanje drugih… Kopipejst generaciji za pripravo seminarske naloge ni več treba v stvarno knjižnico, stati v vrsti za oddajo kartončka ali kihati zaradi prahu v arhivih. A zato nima priložnosti za trening volje, potrebne za to, da dvigneš rit s stola in jo z avtobusom ali peš, v snegu ali soncu odneseš do prelepih stavb, ki jim pravimo NUK, muzej, arhiv… Na poti v knjižnico pa ne more opaziti, da so zgradili nov most, da se na njem Alenka zaljubljeno smehlja Petru, da je poletje zamenjala jesen… Seveda se mladi še sprehajajo in družijo, a mnogo, mnogo manj, so izmerili strokovnjaki.
Možgani imajo tudi to hecno lastnost, da bolje uradujejo na podlagi dela roke. Na Kitajskem so z grozo ugotovili, da so tisti šolarji, ki so se pismenk učili s pomočjo računalnika, te do 4. razreda pozabili – v nasprotju z otroki, ki so jih le ročno risali. Tudi zaslon možganom ni tako ljub, kot bi si želeli pri Googlu ali Amazonu: študija, opravljena na harvardskih študentih, je pokazala, da jih velika večina meni, da si več zapomnijo in bolje razumejo prebrano, če se učijo z natisnjenega besedila. Microsoftova raziskava – o izsledkih je te dni poročal Indipendent – pa je, na primer, pokazala, da se je povprečni čas osredotočenosti na besedilo pri uporabnikih spleta od leta 2000 z dvanajstih skrajšal na osem minut, kar pomeni, da smo slabši od zlate ribice. Ta se bojda lahko fokusira devet minut. Tako vsaj piše na internetu.
Morda je največji izziv, ki zahteva angažiranje javnosti in stroke, dejstvo, da digitalizacija fizično spreminja naše možgane – dokler so še mladi oziroma dovolj vitalni, da se živčne celice sinaptično povezujejo. Eden od najpomembnejših raziskovalcev delovanja možganov dr. Manfred Spitzer zato trdi, da lahko naprave z zaslonom brez vseh (neljubih) posledic uporabljajo le upokojenci. Otrokom bi jih po njegovem trdnem prepričanju morali prepovedati, doma in v šoli. A kaj ko je duh že ušel iz steklenice, dvojne slepe raziskave, ki bi omogočale zanesljive znanstvene izsledke, pa niso mogoče. Ne moreš polovice generacije za dvajset let zapreti v digitalno nepredušen svet, druge pa za ta čas opremiti z vsemi tehnološkimi čudesi.
Lahko pa smo seveda previdni. Ni nam treba hiteti z uvajanjem digitalnih gradiv v šole. Na voljo je dovolj dokazov, da še najbolj koristijo podjetjem, ki jih prodajajo. V Teksasu se je na primer 20 milijonov vredni eksperiment, v okviru katerega so leta 2005 učencem razdelili prenosnike in ustrezno izobrazili učitelje, končal sila neslavno: primerjava z drugimi šolami je po petih letih pokazala, da se dosežki niso izboljšali niti za milimeter. V Alabami so morali soroden eksperiment zaradi poraznih učinkov na socialno šibkejše otroke celo prekiniti. Izobraževalna ministrica bi zato lahko za začetek pristojnim institucijam naročila, naj spremljajo dognanja raziskovalcev ter o njih poročajo. Narobe svet je namreč, če Mladinska knjiga ravnatelje ozavešča o pasteh uporabe digitalnih gradiv ali če Modrijan sam razvija koncept za odgovornejšo uporabo učnih gradiv, strokovnjaki iz institucij, kot je zavod za šolstvo, pa modro molčijo. Namesto da bi sami javno opozarjali na potrebne premisleke.
