Dr. Borut Likar, inovator in profesor: Človeški možgani so narejeni za igro

Človeški možgani naj ne bi bili narejeni za sistematično in analitično delo, kot nam ga pogosto vsiljujejo, pač pa za igro. Spoznavni odziv otroka je igra, nova znanja pridobiva skozi igranje. In ko odrastemo, seveda naši možgani niso nekaj povsem drugega. Koncept igre ostaja aktualen. Zato najbolj inovativna podjetja pogosto poudarjajo, da ljudje, ki se znajo skupaj igrati, lahko tudi skupaj delajo. V teh podjetjih načrtno gojijo igrivost in imajo tudi prostore za različne igre. V Googlu na primer med delovnim časom igrajo hokej, biljard in drugo. Skozi igro se namreč problemi na drugačen način postavijo pred tebe. Igre zato nikakor ne smemo zanemarjati.

To je zelo pozitivno. Glede na to, da smo še vedno močno usmerjeni v to, da se pričakuje takojšnje rezultate od gospodarstva, bi morali za to skrbeti tako srednjeročno z vlaganjem v razvojne projekte in inovacije kot dolgoročno z vlaganjem v dobro šolstvo. Brez tega ne bo šlo. Šolstvo mora biti nujno sestavni del inovacijskega ekosistema. Na univerzah se do neke mere ustvarjalnost in inovativnost v izbirnih predmetih ter različnih dejavnostih pojavljata, a tega je premalo. Na srednjih in osnovnih šolah pa se po mojih izkušnjah stvari premikajo še počasneje. S Spiritom, zavodom za šolstvo in drugimi že več let intenzivno delamo pri konceptu, da bi inovativnost uvedli v osnovnih šolah – da bi učitelje naučili, kako poteka ta proces, kako priti do ideje, izdelati prototip in idejo spraviti do trga oziroma uporabnika, ter da bi se naučili, da so tudi učitelji pri svojem delu inovativni. V nasprotnem primeru bodo inovativno miselnost težko prenašali naprej. A strokovni svet za splošno izobraževanje tega ni prepoznal za dovolj pomembno.

Najnaprednejše svetovne države, od severne Evrope do Singapurja, so to že davno uvedle v učni načrt. Pri nas pa odločevalci še vedno menijo, da bomo, če bomo spodbujali podjetnost, karikirano povedano, ustvarjali tajkune. Tanja Plestenjak v svoji magistrski nalogi ugotavlja, da mladi največ znanja in kompetenc s področja inovativnosti in podjetnosti dobijo iz medijev, pa tudi z ulice, seveda, torej od prijateljev. Šola, ki bi morala biti na prvem mestu, je daleč zadaj. A mladim je treba privzgojiti vztrajnost, jih spodbujati k drznosti in samozavesti, vse to so kompetence, ki jih potrebujejo.

Absolutno. Že pred 2000 leti so imeli Rimljani izrek, ki je aktualen še danes, da besede učijo, zgledi pa vlečejo. Inovativnost ne pomeni samo imeti znanje, pač pa gre za stanje duha, za način življenja. To pomeni, da si v vsakem trenutku pozoren in imaš »radar« za priložnosti, da iščeš nove ideje. Znanje je samo orodje, ki lahko pomaga pri implementaciji ideje. Po Bloomovi taksonomiji, torej razvrstitvi, je znanje na najnižjem mestu, na vrhu piramide pa sta ustvarjalna sinteza in kritično vrednotenje. Naredimo kratek miselni preizkus! Če bi v šolo postavili superučitelja, ki bi fantastično prenašal svoje znanje na učence, ali bi imeli od tega kakšen rezultat? Ne. Dokler mladega človeka ne vržeš v vodo, ga ne postaviš pred probleme, če ne vidi, kako to poteka, če nima podpore, potem ne bo dovolj dobro opremljen za življenje. Na Danskem so že pred 15 leti v šolah zelo individualizirali podporo mladim. Slovenska država bi morala bistveno več vlagati v šolski sistem.

V prvi vrsti je pri otroku treba spodbujati radovednost, ga spodbujati k raziskovanju in nenehnemu spraševanju, zakaj je tako, spodbujati k eksperimentiranju, preizkušanju... Pomembno je, da otrokovih napak ne kritiziramo, da ga spodbujamo, da delo konča, in da ga v nič ne silimo. Starši smo mu lahko zgolj v oporo. Otrokom je treba odpirati vrata, vstopiti pa morajo sami.

Ker ji gre matematika dobro od rok, so jo v šoli zadolžili, da pomaga sošolcem, ki jim matematika dela težave. To jo je precej skrbelo. Je namreč precej empatično dekle in razume težave drugih. Neki večer je prišla k meni z idejo za igro. Večeri so pri nas rezervirani za igrivost in inovativnost. V nekaj minutah sva jo imela na papirju in sva se že lahko igrala. Osnovna ideja je rezultat samo njenega dela, da pa smo prišli do prvih modelov, smo morali skupaj opraviti še kar nekaj dela. Ker sem želel, da doživi vse stopnje razvoja izdelka, četudi morebiti na trgu ne bi bil uspešen, je Pia sodelovala tudi pri pogovorih z dizajnerko, na SFI bo tudi sama predstavljala izdelek obiskovalcem in se z njimi pogovarjala ter zbirala njihove odzive. Skupaj z njo smo šli tudi na sestanek na zavod za šolstvo. Igro smo testirali pri njenih sošolcih, na praznovanjih rojstnih dni, v veliko podporo sta nam bila tudi vrtec in osnovna šola Trnovo.

Slovenija je med inovativnimi sledilci oziroma blizu evropskemu povprečju po izmerjenem inovacijskem potencialu. Glede na jugovzhodno Evropo smo blizu samega vrha. Problem pa je, da smo po gospodarskih rezultatih, torej na lestvici gospodarske konkurenčnosti, vedno slabši. Italija, na primer, z enakim indeksom inovativnega potenciala dosega bistveno višji BDP. To pomeni, da imamo inovacijski potencial, torej patente, raziskave, dobro pedagoško delo, a tega ne znamo spraviti v denar. To je velika slabost Slovenije. Poenostavljeno povedano – obstoječega znanja ne znamo uporabiti. So sicer svetle izjeme, saj vsako leto prepoznamo podjetja, ki izstopajo. Je pa vsako leto tudi več inovativnih poslovnih modelov, ki zagotavljajo najvišjo dodano vrednost, celo več kot prebojni proizvodi. Pa tudi število prebojnih proizvodov, ki nastajajo v sodelovanju z akademsko sfero, narašča. Ni jih sicer veliko, a trend je pravi. Slovenija torej napreduje, a napredujejo tudi druge države. Tako so nas na primer prehiteli tudi Čehi, ki so na lestvici mednarodne konkurenčnosti (GCI) na 37. mestu, Slovenija pa na 70.

Raziskavo smo opravili med vsemi slovenskimi srednje velikimi in velikimi podjetji. Najbolj inovativnih predelovalcev je le peščica in ti na en vloženi evro ustvarijo kar 14,3 evra prihodkov, sledilci pa samo 1,6 evra. Na področju storitev pa je ta razlika še večja.

Imam to srečo, da sem najprej delal v gospodarstvu, spoznal razvojne projekte in inovacije, šele nato pa začel prenašati svoje znanje na fakulteti. Poznam vrsto ljudi, ki delajo prek fakultete in ustvarjajo obojestransko korist. Ni prav, da se vse profesorje meče v isti koš s tistimi, ki so prek svojih podjetij zlorabljali državna sredstva. Sam sem prek univerze skušal izvesti en patent in imel sem dobre sogovornike, vendar pa je sistem v visokem šolstvu tako rigiden, da tega ni omogočal.

Veliko. Ameriški MIT (Massachusetts Institute of Technology) je imel leta 2014 več kot 78 milijonov dolarjev licenčnih prihodkov. Med vodilnimi univerzami pa je Northwestern University iz Illinoisa, ki je leta 2011 zaslužila z intelektualno lastnino kar 191 milijonov dolarjev. A tam je tudi vzpostavljeno okolje, ki to podpira.

Največja inovacija prihodnosti bo sprememba nas samih.