Vloga vzgoje in izobraževanja je pravzaprav spreminjanje možganov, je na posvetu o etiki v vzgoji in izobraževanju, ki ga je pripravil Inštitut za etiko in vrednote Jožeta Trontlja, poudaril nevrolog dr. Blaž Koritnik, predsednik Slovenskega društva za nevroznanost Sinapsa. V možganih se omrežja med nevroni razvijajo v prvih treh desetletjih življenja, najbolj intenzivno prav v zgodnjem otroštvu. Spreminjajo pa se vse življenje – pod vplivom učenja, izkušenj in treninga.
»Možganske funkcije se ob ustreznih spodbudah iz okolja izboljšujejo, ob pomanjkanju spodbud ali pod vplivom negativnih dejavnikov pa se lahko tudi poslabšujejo.« Bližnjic, ki bi omogočale hitre spremembe možganov, torej ni. Procesi učenja in treninga so dolgotrajni, česar bi se v šolah morali bolj zavedati, tako kot se, na primer, tega zavedajo glasbeniki in športniki.
Učitelji bi morali otroke navduševati za snov
Za dr. Miha Kosa iz Hiše eksperimentov je že življenje samo zaporedje problemov, ki našim možganom predstavljajo vsakodnevne izzive, saj jih je treba reševati enega za drugim. »Prej ko začnemo uživati v reševanju problemov, prej bomo začeli uživati v življenju.« Do učiteljev v slovenskih šolah je dr. Kos zelo kritičen, saj ti po njegovem mnenju otrokom ne pustijo, da bi se učili iz napak; pogosto tudi ubijajo otrokovo radovednost. »Učitelji bi morali v šolah otroke navduševati nad snovjo, ne pa je zgolj poučevati. Slovenci ne poznamo pregovora, da Janez zna tisto, česar ga je naučil učitelj, temveč da zna tisto, česar se je naučil sam.«
Otroci bi morali biti po njegovem mnenju nad spoznanji iz šole tako navdušeni, da bi se doma zato, da bi izvedeli več, zakopali med knjige, brskali po internetu, se pogovarjali o tem s starši in vrstniki. »Namesto tega pa učitelji učenca, ki ga kaj zanima, pogosto utišajo, češ da za to ni primeren trenutek, da je učna snov za takšne podrobnosti preobsežna. To ne ubije le radovednosti učenca, ki je zastavil vprašanje, temveč tudi preostalih v razredu.«
Ob tem Kos opozarja tudi na nevarnosti elektronskih naprav v zgodnjem otroštvu. »Namesto da otroci gledajo Pepelko na ekranu, naj raje berejo knjigo skupaj s starši in si sami ustvarijo sliko, kako velika je njena noga, da je čevelj prav le njej.« Da elektronski mediji na otroke ne delujejo dobro, so z empirično raziskavo ugotovili v Veliki Britaniji, dodaja dr. Blaž Koritnik. Ugotovili so, da zaradi barv na ekranu, zaradi katerih se otroci ne morejo umiriti, spijo vsako noč kar povprečno 90 minut manj od svojih staršev. Neprespanost otrok negativno vpliva na njihovo življenje na splošno, še bolj pa zaradi tega trpi učni proces v šoli.
Zato nevrolog tudi ni naklonjen predlogom, da bi svinčnik in zvezek nadomestili z ekranom in tipkovnico. »Pri takšnih velikih odločitvah je treba preveriti, ali imajo morda tudi škodljive posledice,« opozarja. Tako bi na primer snovalci šolskih politik morali upoštevati ugotovitve raziskovalcev, ki so potrdile, da si ljudje, ki pišejo zapiske na roko, zapomnijo bistveno več od tistih, ki zapiske vnašajo v računalnik. Pri zapisovanju z roko namreč deluje precej večji del možganov, zaradi česar imajo nove informacije na voljo več prostora, v katerem se lahko usidrajo na dotedanje znanje.
Marljivost v šoli varuje pred demenco
Uspešnost v šoli podcenjujemo, meni profesor na Inštitutu za gerontologijo v Detroitu v ZDA, dr. Vojko Kavčič. Zavedamo se, da nam dobre ocene prinašajo želeno izobraževalno pot in izbrani poklic, ne zavedamo pa se njihovega pomembnega vpliva na lepšo in boljšo starost zaradi počasnejšega upada kognitivnih sposobnosti. Ali enostavneje: marljivost v šoli človeka zaščiti pred demenco v starosti. To je pokazala tudi ameriška raziskava, pravi dr. Kavčič. Podoben varovalni vpliv pred demenco imajo tudi učenje tujih jezikov in inštrumenta ter posebne vaje za možgane, ki jih dr. Kavčič imenuje umovadba. Sicer pa je po njegovem mnenju za dobro delovanje možganov ključen zdrav življenjski slog, v katerega sodijo zdrava prehrana, socialna in umska angažiranost, fizična dejavnost, zdravo spanje in dobro obvladovanje stresa. »To velja za vsa življenjska obdobja, od zgodnjega otroštva do pozne starosti,« še dodaja ameriško-slovenski gerontolog.
