Slovenske založbe, specializirane za učbenike, ponujajo staršem in šolam vse več digitalnih učnih gradiv; tudi za predšolsko obdobje. S pomočjo teh gradiv lahko postane pouk zanimivejši in zabavnejši, zagotavljajo učiteljem. V digitalnih delovnih zvezkih, ki jih je prejšnji teden predstavila ena od založb, lahko na primer učenec na digitalno notno črtovje s prstom napiše svojo skladbo – en sam klik zadošča, da jo program tudi zaigra… S pomočjo 3D-animacije pa se učencu fascinantna notranjost človeškega telesa razgrne kot na dlani. Telo na zaslonu lahko vrti, si pod prozorno kožo ogleduje samo skelet, samo organe ali oboje skupaj, z imeni ali brez njih… Toda ali je napredujoča digitalizacija pouka in življenja za otroke zares koristna? Tudi na dolgi rok? Bodo zaradi interaktivnih učbenikov, tablic in pametnih telefonov znali več, razumeli več? Bodo v življenju uspešnejši in srečnejši?
Odgovor na vsa ta vprašanje je ne, odgovarja profesor psihiatrije dr. Manfred Spitzer, eden najpomembnejših nemških raziskovalcev delovanja možganov. Številne raziskave kažejo, da otrokom z digitalnimi pripomočki za učenje in komuniciranje škodujemo za vse življenje. Njihovi možgani se namreč pod vplivom digitalnih naprav drugače razvijajo. Otroci, ki uporabljajo zaslonske medije, zlasti če to počnejo že kot malčki, izkazujejo govorne in učne težave, težave s pozornostjo in stresom. V večji meri jih ogroža depresija, bolj so nagnjeni k nasilju.
Računalnik v otroški sobi in slabše ocene
»Študije so nedvoumno pokazale, da igralna konzola povzroči slabše ocene pri branju in pisanju ter vedenjske težave. Računalnik v otroški sobi negativno učinkuje na šolski uspeh. Pri mladostnikih, ki pogosto uporabljajo svetovni splet, pa raziskovalci opažajo zmanjšanje samonadzora in odvisnost od zaslonskih naprav,« opozarja dr. Manfred Spitzer predstojnik Univerzitetne klinike za psihiatrijo v Ulmu ter vodja tamkajšnjega centra za nevroznanosti in učenje.
Spitzer je v petek zvečer predaval v Cankarjevem domu, dopoldne – na povabilo Mladinske knjige – pa tudi osnovnošolskim ravnateljem in strokovnjakom iz zavoda za šolstvo. Njegova knjiga z zgovornim naslovom Digitalna demenca – pri nas jo je izdala Mohorjeva založba – podžiga burne razprave po vsej Evropi. A svoje trditve Spitzer opira na znanstvene temelje. Raziskave, ki so resda še pičle – pametni telefoni so mlade obnoreli šele v zadnjih nekaj letih – so dovolj številne, da bi starše in šolsko politiko morale vsaj resno zaskrbeti.
V Južni Koreji, je pripovedoval psihiater, so zdravniki pred kakšnimi osmimi leti začeli pri mlajših odraslih opažati upadanje višjih umskih zmožnosti: vse več motenj spomina in koncentracije pa tudi čustveno poplitvenje in splošno otopelost. Bolezensko sliko pri ljudeh, ki so intenzivno uporabljali sodobno informacijsko tehnologijo, so poimenovali digitalna demenca. »Raziskave so pokazale, da so posledice tem hujše, kolikor mlajši so otroci, ko začnejo zaslonske medije uporabljati. Povsem brez škode jih lahko uporabljajo le upokojenci,« odgovarja Spitzer na vprašanje, pri kateri starosti je uporaba digitalnih medijev varna. Njihovi možgani so namreč že izoblikovani.
Učenje je humus za možgane
Ključni vzrok se skriva v fiziologiji. Človeški možgani so sestavljeni iz nekaj sto modulov. Vsak od njih v sodelovanju z nekaj ducat drugih opravlja umsko dejavnost. Posebnost teh modulov je, da rastejo – se povečajo ali zgostijo – ob reševanju umskih nalog – na vseh področjih življenja, tudi na socialnem in čustvenem. Ko se možgani učijo, se med živčnimi celicami vzpostavljajo sinaptične povezave, ki jih je kakšen milijon milijard. Ko se ne učijo, sinaptične povezave izginevajo. Naloga sinaps je torej, da se nenehno prilagajajo dejavnostim možganov, pojasnjuje Spitzer. »Če malčki tapkajo po tipkovnici, ne razvijajo ročnih spretnosti, te pa so tesno povezane z razvojem možganov. Ko mladi bolščijo v zaslon – raziskave kažejo, da najstniki vzamejo telefon v roke tudi 300-krat na dan – ne počnejo drugih stvari, ki so za razvoj možganov pomembnejše.« Številne raziskave so ob tem pokazale, da uporaba digitalnih medijev najbolj škodi učno oziroma socialno šibkejšim otrokom.
Možgani so fascinantni tudi po tem, da nimajo skladišča: več informacij ko shranijo, več novih lahko dodajo. Če razvijajočim se možganom z digitalnimi pomočniki prihranimo raznoliko umsko dejavnost, na primer ponavljanje pri učenju, pisanju, risanju ali navezovanju socialnih stikov, če jih torej oropamo za umski napor, se možgani prilagodijo in določene sinaptične povezave »ukinejo«. In to presenetljivo hitro.
Spitzer je ravnateljem pokazal posnetek možganov, narejen po večdnevnem učenju. Na njem je bilo že mogoče opaziti nove sinapse. In obratno: brez učenja so sinapse po nekaj dneh že odmrle. Kar zadeva mantro, da sodobni šolarji ne potrebujejo več toliko informacij, ker da so te dostopne na spletu, je Spitzer zato jasen: »Možgani ne 'downloadajo', možgani razumejo. Učimo se torej, da gremo na google, ne gremo na google zato, da se učimo!«
Ranka Ivelja
