Kadar beseda nanese na vas, skoraj ne moremo mimo vaših razvpitih pretepov z občinstvom. Koliko tega je res in koliko del mita?

Nobenega mita ni, vse je resnica. Kar koli ste slišali o mojih soočenjih s publiko, vse se je resnično zgodilo. Razlogi za moje početje so bili subjektivne in objektivne narave. Zgodilo se je samo po sebi, ker nisem prenesel ignorance jazzovskih glasbenikov, ki so s hrbtom igrali proti publiki. In publike, ki jim je bilo za takšno njihovo početje vseeno. Ne enem izmed nastopov sem tako sestopil med sedečo publiko na tleh in jih začel nič kaj nežno vleči, naj vsaj vstanejo. Nekateri so mojemu pozivu sledili, drugi so se uprli. In duh je ušel iz steklenice.

Ali lahko nocoj pričakujemo kaj takšnega?

Tovrstno početje sem že davno opustil. Vezano je bilo le na prvo postavo The Contortions v letih 1978 in 1979. A nikoli ne veš, kdaj se bo ponovilo. Če me bo kdo zares sprovociral, se lahko zgodi tudi to.

Gotovo je h komolčkanju pripomogla tudi newyorška dowtown glasbena scena, znotraj katere ste se morali prerivati za svoj prostor po prihodu iz Milwaukeeja.

Ob mojem prihodu leta 1975 je bila scena zelo živahna. Postal sem redni gost klubov CBGS's in Max Kansas City, a globoko v sebi sanjal, da bi postal resen jazzovski glasbenik. Tej ambiciji sem nekaj časa intenzivno sledil ter aktivno sooblikoval tako rockovsko kot loft jazzovsko sceno. Dolgo sem bil edini, ki je kolobaril med obema. Veliko rockovskih glasbenikov je sicer poslušalo jazz, vendar samo doma. Nihče ni zahajal v jazzovske klube. V obeh zvrsteh sem našel navdih, obe sceni sta me motivirali, zato sem ju poskušal združiti pod eno streho.

Dokler vas besede Davida Murrayja niso streznile.

David me je postavil na realna tla. Na eni izmed prvih lekcij, morda celo prvi, mi je dejal, da nikoli ne bom jazzovski glasbenik, mi bo pa uspelo v rock'n'rollu. V trenutku mi je sesul vse sanje. Nisem verjel njegovim besedam, a kmalu spoznal, da ima prekleto prav. Moje vedenje in značaj nista bila nič kaj jazzovska – imel sem nekaj tega v sebi, a premalo. Zato sem moral poiskati drugo pot, kar v New Yorku ni bilo težko.

Pot se vam je kmalu prekrižala z Lydio Lunch, zaradi katere ste ustanovili svojo skupino.

Po dobrem letu je Lydio čez noč pičilo, da v svojem bendu ne želi več imeti saksofona, saj kvari njene prebujene minimalistične vizije. Odločil sem se, da je skrajni čas, da povsem po svojem okusu sestavim rockovsko formacijo – in tako so se zgodili The Contortions, ki sem jih takoj zaslišal kot beli bend, ki igra glasbo temnopoltih. Takrat sem bil pod neznanskim vplivom Jamesa Browna, predvsem njegovega saksofonista Roberta McCollougha, ki je prek funkovske osnove v solažah drsel po tipkah kot Albert Ayler.

Torej se niste ozirali na žanrske kompromise ali rasne razlike, niti na gibanje, ki je takrat javno zažigalo disko albume?

Glasba ne sme poznati kompromisov, sicer ji umanjka njena osnovna postavka – emocija. Moja emocija je bila v rani fazi zelo punkovska, tudi ritmi, a splošni občutek pretežno funkovsko usmerjen, a nisem hotel nečesa komercialnega. V različnih vplivih sem skušal najti presečiščno točko. Segregacija je bila izrazito prisotna tudi v glasbi. Sam sem vedno želel izvajati glasbo, na katero bi ljudje lahko plesali. V tem sem se močno oddaljil od preostalih no wave bendov, ki so do plesa imeli odklonilen odnos.

Ste bili s tovrstnim povezovalnim razmišljanjem deležni blagoslova temnopolte skupnosti?

Ko sem še igral »čisti« jazz, sem bil deležen številnih odklonilnih, celo sovražnih pritiskov temnopoltih glasbenikov. Prva postava The Contortions je bila povsem belska, nastajajoče vrzeli z odhodi iz benda pa sem začel nadomeščati tudi s temnopoltimi glasbeniki. Ti niso imeli nobenih predsodkov, še zlasti, ko so spoznali, da zna biti igranje v rockovskih klubih donosno. Celo spodbudil sem jih, da so pozneje tudi sami ustanovili podobno mešane skupine, tako po rasni pripadnosti kot žanrski raznolikosti.

Tudi na tokratni turneji vas spremlja evropska verzija matičnega benda, ki je nastala po sili razmer, kajne?

Les Contortions so nastali iz čiste nuje. Pred leti so me povabili na festival v Parizu, a pozabili zagotoviti letalske vozovnice za skupino. Nastop bi moral odpovedati, a so me prepričali o nasprotnem, saj sem bil napovedan kot »headliner« festivala. Tako so mi v Rennesu sestavili spremljevalno skupino, ki je v samo dveh tednih naštudirala napovedani material. In ne samo naštudirala, odlično zvadila, zato te zgodbe po nastopu nisem želel končati. Od takrat me redno spremljajo na evropskem delu turneje, skupaj pa smo posneli tudi zadnji album Incorrigible.