Bratovščina Ramones je poglavje v antologiji popularne glasbe, ki bo večno. Morda se ni najbolj obrestovalo, vendar nosi v sebi tisto neposredno privlačnost, označevalec, ki tudi nepoznavalcu punka takoj pove, kdo so in kaj pomenijo. Ne mine leto, da ne bi enciklopedisti našli kaj, kar lahko povežejo z njimi. Preden sem prišel v Ramones, sem bobnal pri mnogih bendih, za katere še nihče ni slišal. Za bobne sem se namreč prvič usedel pri petih letih in do prihoda v Ramones pri štiriindvajsetih upal, da se bo moja strast do ritma nekoč obrestovala. Ko sem dobil povabilo na avdicijo, nisem veliko razmišljal, ali naj grem ali ne. Takšnega vabila se ne presliši. Ramones so že od nekdaj visoko kotirali med nami, punkovskimi mulci, in prav nobene ovire nisem poznal, ki bi me odvrnila od tega, da postanem del bratovščine, četudi za eno samo pesem, koncert, turnejo. Ostal sem slabih pet let, posnel tri albume in, če je verjeti tistim, ki štejejo, odigral več kot petsto koncertov. Sam nimam točnega podatka, a bilo jih je veliko. Ramones smo bili in so ostali odrski bend do konca. Po odhodu iz benda nisem počel veliko. Prestopal sem med raznimi ad hoc skupinami, dokler nisem pred leti znova privzel »starega« oziroma bolj prepoznavnega imena in se vrnil na sceno kot Richie Ramone.
Ali ni morda v ozadju skrita bojazen, da vam s širše neprepoznavnim krstnim imenom ne bi uspelo privabiti poslušalcev?Nimam kompleksov zaradi imena. Nikdar nisem bil obremenjen z njim, to enostavno sem, po njem sem prepoznaven. Da sem s tem imenom postal prepoznaven, sem moral prekleto garati, in bil bi res neumen, če ga ne bi uporabljal. Srečo sem imel, da sem lahko bil član enega največjih bendov vseh časov, pa tako ne mislim samo jaz, to potrjujejo številni fani, kritiki, sociologi in filozofi punka. Koncerti tako niso le avtorski material, temveč izvajam tudi nekaj ramonesovskih klasik, pod katere so se podpisali Joey, Johnny in Dee Dee. Do neke mere se čutim poklicanega, da te pesmi ohranjam pri življenju – s tem mislim, da jih igram v živo, saj jih je mogoče slišati le še na radijskih postajah. Poslušalci to cenijo in me v tem podpirajo. Vedo, da sem napisal dovolj pesmi za solistični nastop, a tudi vedo, da sem bil kot član benda avtorsko dejaven in da sem s svojim agresivnim načinom igranja bobnov marsikateri že uveljavljeni skladbi dal bolj surov oziroma trši pečat. Na solo prvencu Entitled (2013) tako obdelam nekaj svojih ramonesovskih klasik (I Know Better Now, Humankind, I'm Not Jesus), čeprav ne morem reči, da gre za klasične priredbe, saj so skladbe predrugačene, veliko bolj temačne in agresivne od originala. Če se malce pohecam, sem naredil droben zasuk, da ne bi fanov takoj zasul z novotarijami, temveč sem jim hotel dati čas, da se znova privadijo name.
Ali pa morda le izkoriščate vedenje, da se je po smrti originalne postave zanimanje za Ramones znova povečalo?Ne, in ne morem razumeti, zakaj je temu tako. Iskreno bi si želel, da bi jih lahko priklical nazaj, da bi vsaj za trenutek doživeli uspeh, ki so si ga zaslužili. Žalostno je, da umetnik na tem svetu ni priznan, dokler ne umre. Vse, kar človek počne za časa življenja, pridobi vrednost v trenutku, ko umre. Prodaja albumov in vsega povezanega z bendom poskoči. Do takrat lahko berači in prosjači naokoli za vbogajme. Na tej turneji spoznavam že četrto generacijo fanov Ramones, potomcev tistih, ki so bili rojeni v poznih sedemdesetih ali zgodnjih osemdesetih. Očetje na koncerte pripeljejo najstniške hčere in sinove, s čimer se dediščina Ramones ohranja, prenaša naprej in nagovarja naslednje generacije. Veseli me, ko vidim nekaj takšnega. Ta mladina se tako sreča z iskreno glasbo, ki prihaja iz drobovja; če drugega ne, se vsaj začenja zavedati, da ne obstajajo samo Justin Bieber in posiljeni talent šovi.
Ali ste kdaj iskali in našli logično razlago, zakaj Ramones v komercialnem smislu nikoli ni uspelo, medtem ko mnogim njihovim posnemovalcem je? Eddie Vedder je nekoč izjavil, da se čuti zavezanega članom benda vsaj trikrat na teden počistiti dvorišče pred hišo glede na vse poti, ki so jih njemu in njemu podobnim odprli.Nikoli se nisem pretirano poglabljal v te stvari, vendar je Ramones od nekdaj teplo, da so nepopustljivo verjeli v svoje početje in se nikdar niso prodali, niti poskušali prodati. Šele s prebojem Green Day v začetku devetdesetih so se širše množice zavedele, od kod vse izhaja in kdo stoji zadaj. Bili s(m)o drugačni in v tej drugačnosti trn v peti posiljeni korektnosti, saj smo peli o stvareh, o katerih si nihče drug ni upal, najsi je šlo za snifanje lepila ali politično nekorektnost. Slednja je bila tudi povod za trenja znotraj skupine, a tako je pač bilo. Nihče ni nikoli rekel, hej, poslušajte, kaj imajo Ramones povedati; prej so nas namerno preslišali ali zatajili. A prav tako tudi nihče ni bil sposoben preprečiti, da ne bi počeli, kar se nam je zahotelo. V času največje ekspanzije disko glasbe in sintetičnega poneumljanja so Ramones razvili zvok, ki je izgubljeni prvobitni rock'n'roll preusmeril nazaj v pravo smer. Še dandanes srečujem različne bolj ali manj znane glasbenike, ki mi razlagajo, ali pa preberem v intervjujih, kako so Ramones vplivali nanje. Ali pa me pocukajo za rokav najstniki in mi zaupajo, da v naših pesmih najdejo uteho za svoje brezciljno življenje; to so predvsem mladi, ki prihajajo iz razdrtih družin in so obsojeni na preživetje na ulici. Zato sem neskromno prepričan, da so Ramones največji kultni in klubski bend vseh časov.
Najbolj posvečenim fanom je zagotovo veliko bolj prijal vaš (nedotakljivi) položaj na robu kot vsakršno morebitno koketiranje z mainstreamom. Vemo, kakšnih očitkov so bili deležni The Clash, ko so podpisali za CBS.Vedno gre za dvorezen meč, ki se v vsakem primeru obrne proti tebi. Začarani krog, ki so se mu Ramones, mimo svoje volje sicer, izognili tako, da niso bili prodajno uspešni. Nihče nam mogel ničesar ni očitati, ker ni bilo ničesar, kar bi nam lahko očital. Joeyju ni bilo vseeno; želel si je uspeha, večje prodaje albumov, priznanja strokovne in laične javnosti. Večkrat so nas rešili lojalni fani, ki so nam stali ob strani v dobrem in slabem, ni jim bilo vseeno. Kupovali so naše albume, tudi tiste, na katerih se, roko na srce, nismo najbolj izkazali; a ne gre vedno vse po načrtih. Te »stare« fane na svojih koncertih srečujem še danes.
Kako pa ti fani reagirajo oziroma sprejmejo klasičen ramonesovski repertoar, ki ga izvajate na koncertih? Vam morda očitajo, da gre za neko, četudi legitimno, obliko »tribute« benda?Se mi še ni zgodilo, niti se ne oglašujem kot Ramones v katerikoli obliki, le kot nekdanji redni član skupine. Še tega ne bi počel, če ne bi, tudi mimo moje vednosti, tako »zahtevali« promotorji koncerta, ki želijo privabiti čim več ljudi. Ex-Ramones se prebere enako privlačno kot ex-Sex Pistols ali ex-Guns'n'Roses. Ne zanikam dejstva, da so bili Ramones samo eni, vse poznejše izvedbe njihovih pesmi so priredbe in nič drugega. Po drugi strani pa se zdi obiskovalcem koncerta na neki način samoumevno, da bodo slišali katero izmed klasik benda. Gre za pesmi, ki ne zastarajo in sem jih večkrat preigral in uigral znotraj matične skupine. Veliko odličnega punkovskega kataloga iz tistega časa je namreč danes zastarelega, kar za Ramones nikakor ne velja. Nekatere skladbe, ne boste verjeli, lahko slišite celo na radijskih postajah z zimzelenimi uspešnicami. Ne hecam se, res je tako!
Vas je bilo kaj strah, ko ste leta 1983 čez noč postali član benda z že razvpitim statusom?Nobenega pritiska nisem čutil. Bil sem mulc, poln energije, ki so se mu praktično čez noč uresničile sanje – postati član legendarne skupine. Malce je pomagalo tudi to, da nisem bil popoln novinec na sceni, saj sem bil vajen nastopanja in izogibanja letečim steklenicam po beznicah. Po naravi sem tih in zadržan človek, ki se hitro in neboleče prilagodi novim situacijam, tako da je moj prihod v bend minil brez posledic na obeh straneh. Joey me je takoj vzel pod svoje okrilje, me usmerjal in naučil številnih fint, ki mi pridejo prav še danes. Postala sva odlična prijatelja. Tudi fani so me takoj sprejeli, vsaj vtis je bil tak. Ko je bil znameniti logo prvič prelepljen s trakom z napisom Richie, so sicer debelo zazijali, že po dobrem letu pa so sami svoje majice prelepili na enak način.
Že po barvi glasu je razvozlati, da močno pogrešate Joeyja…… in Dee Deeja tudi. Z Joeyjem sva se vsakodnevno družila, dokler sem bil v bendu. Bila sva si zelo blizu. Takoj je prepoznal moj pevski talent in skorajda zahteval, da mu pri vokalu pomagam. Sam sem se branil, a je na veliko jezo Johnnyja vztrajal. Pogosto, zlasti v živo, sem mu pomagal kot spremljevalni pevec. V nobenem trenutku me ni dušil, temveč me je dodatno spodbujal, da sem razvijal svoj talent. Tega ne srečaš prav pogosto v našem egocentričnem poslu.
Večkrat je poudaril, da je vaš prihod v Ramones pravzaprav rešil obstoj skupine.V začetku osemdesetih so šli Ramones skozi težavno obdobje. Veliko je bilo trenj znotraj skupine, ki so odločilno vplivala na ustvarjalni proces. Posneli so nekaj medlih albumov, kar je odnose med člani še poslabšalo. Z mojim prihodom se je začela regeneracija, saj sem v bend vnesel novo energijo. Takoj smo posneli album Too Tough To Die, ki je skupino vrnil na stara pota. Takšne stvari so pogoste, ko v bend pride sveža kri. Prej na smrt sprti člani se začnejo zgledno obnašati, saj se želijo pred novinci prikazati v čim lepši luči. To seveda traja samo določeno obdobje, potem se znova začne boj in prerivanje za svoj prostor v bendu. Poleg tega je do zamenjave prišlo na bobnih, kar za seboj potegne marsikaj. Pod vplivom speedcora je bil moj način bobnanja veliko bolj surov od predhodnikov, s čimer se je zven benda precej predrugačil.
Z Johnnyjem je bila zgodba povsem drugačna. Zelo pikolovski in škrt je bil, kar je tudi privedlo do vašega odhoda iz benda.Kot vsak pravi kapitalist je imel Johnny svojo računico. Iz benda je hotel potegniti največ, zato je skrbno pazil, koliko prostora in posledično avtorskih pravic je dopuščal neizvirnim oziroma pozneje pridruženim članom benda. Medtem ko me je Joey spodbujal, me je Johnny zaviral, kar se avtorskega prispevka v bendu tiče. Nikoli pa se ni vtikal ali kakorkoli zahteval, da spremenim slog igranja, kar mi je veliko pomenilo. Počilo je seveda, ko sem po nekaj letih rednega igranja vprašal, kdaj bom tudi sam dobil delež od prodaje majic, za katerega sem bil prepričan – in s tem sta se strinjala tako Dee Dee kot Joey – da mi pripada. Ni se pustil prepričati, in ko je potekla moja pogodba z založbo Sire, drugega izhoda nisem videl. Vedel sem, da moram iti svojo pot. Ali je odločitev prava ali ne, s tem se nisem ubadal. Po vseh teh letih še vedno stojim za njo. Odhod obžalujem le v toliko, ker vem, da bi lahko prispeval še nekaj ubijalskih pesmi tipa Somebody Put Something in My Drink.
Omenjena pesem je vsekakor ena izmed nadčasnih ramonesovskih klasik. Ali temelji na resnični zgodbi?Pesem je vrhunec moje kariere, o tem ni dvoma. Še vedno sodi med najboljših dvajset najbolj predvajanih in zaželenih pesmi Ramones vseh časov – in napisali s(m)o jih zelo veliko! Na koncertih so jo izvajali do zadnjega, tudi potem ko me ni bilo več v bendu. Zgodba temelji na resnični izkušnji. Ko sem se kot mulc preselil v center New Yorka, jaz in moja družba nismo imeli denarja. Hodili smo po disko klubih, in ko so gostje odšli na plesišče, smo jim izmaknili pijačo. Tako smo popili marsikaj. Neko noč sem se po ukradeni pijači začel počutiti nenavadno, ni mi bilo jasno, kaj je narobe, saj sem bil vajen mešati alkohol. V pijačo je bil namreč primešan LSD, kar me je noro zadelo, mi spodmaknilo noge, da sem se začel opotekati. Ko sem prigodo zaupal Dee Deeju, je takoj rekel, da jo moram ovekovečiti v pesmi. Takšne pesmi so bile v bendu vedno dobrodošle, saj se zaradi žensk in drog nikdar nismo prepirali. Vedno jih je bilo dovolj za vse.
Kolikor sem seznanjen, je bilo pri politiki precej drugače, saj je bil Joey levičar in demokrat, Johnny pa zadrgnjen republikanec, s čimer je gotovo opravičeval tudi svoj odnos do delitve zaslužka.O teh prepirih se v medijih rado pretirava. Ne rečem, da jih ni bilo, a smo jih mirno ignorirali in se jim pozneje večkrat nasmejali. Ko preživiš preveč časa skupaj na poti, se rado zgodi, da zmanjka navadnih tem za prepire, kot je zamujanje, in pride na vrsto politika. Situacije se bile pogosto komične, saj sta se grdo gledala, ko smo drugi komentirali poteze naših politikov. Največ, kar smo naredili, je bilo, da smo na vztrajanje Johnnyja spremenili naslov pesmi Bonzo Goes to Bitburg v My Brain Is Hanging Upside Down, da ne bi užalili »njegovega« Reagana. Glede na to, kar se trenutno dogaja v predvolilnih ZDA, bi bila njuna soočenja zelo zanimiva. A mimo vseh prepirov v zaodrju smo Ramones na oder vedno stopili enotni. Na vsakem koncertu smo dali od sebe vse, po kar so poslušalci tudi prišli. Plačali so vstopnice, zato so si zaslužili enoten bend, ki ve, zakaj je tam. Takšen odnos ohranjam še danes. Na odru sem vedno obrnjen proti poslušalcem, ne proti bendu. Nastopam zaradi njih, ne zaradi sebe.
Kakšno pa je vaše punkersko mnenje o vsem, kar se trenutno dogaja na političnem parketu ZDA?Na žalost se smešimo pred celim svetom; morda od doma ne deluje tako, a ko potuješ po Evropi, z varne razdalje vidiš, da gre za en velik, butast in dirigiran cirkus. Veliko, ogromno denarja bo zmetanega proč, medtem ko se že vnaprej ve, da bo zmagala Hillary Clinton – in nič se ne bo spremenilo. Drobno upanje se je pojavilo s kandidaturo Bernieja Sandersa, a mu žal ne bo uspelo. Znal je nagovoriti mlade, tako pa bodo njihovo usodo in negotovo prihodnost znova dirigirali odsluženi starci in naduti povzpetneži z Wall Streeta.
