Torleifa Thedéena smo ujeli nekje med Stockholmom in Kasslom, kjer ga je čakalo nekaj koncertov. Gre nedvomno za enega najpomembnejših skandinavskih glasbenikov ta hip. V mednarodni prostor se je prebil leta 1985, ko je zmagal kar na treh najpomembnejših mednarodnih violončelističnih tekmovanjih – Hammer-Rostropovič, Pablo Casals in tribuna Evropske zveze radijskih postaj. Danes koncertira praktično po vsem svetu, z najpomembnejšimi svetovnimi orkestri, dirigenti in komornimi umetniki, med njimi so Janine Jansen, Julian Rachlin, Martin Fröst, Maxim Rysanov, Lawrence Power, Roland Pöntinen, Itamar Golan in Polina Leschenko. Najdemo ga na recitalih v koncertnih prostorih in festivalih, ki imajo na glasbenem zemljevidu posebno težo in ugled. Poleg lastnega koncertnega življenja skrbi tudi za podmladek, in sicer tako, da zadnja leta poučuje na Kraljevem konservatoriju za glasbo v Stockholmu.
Na ljubljanskem čelističnem festivalu boste vodili mojstrske tečaje tako za dijake in študente kot njihove profesorje. Kaj je za vas pomembno, da čelisti odnesejo od srečanja z vami?Moje sporočilo študentom se zelo navezuje na osebno igro vsakega posameznega čelista. Zato je treba najprej ugotoviti, katere so tiste posebne lastnosti nekega instrumentalista, iz tega pa potem sledijo lekcije, ki bi nekemu študentu lahko koristile. Glasbeniki me zanimajo kot posamezniki s svojimi osebnostmi.
V Ljubljani vas bodo gostili tudi v srebrnem abonmaju Cankarjevega doma, s kolegom pianistom Rolandom Pöntinenom bosta s tremi sonatami med seboj soočila tri velike skladatelje treh tradicij: Beethovna, Schnittkeja in »domačega« Griega. Kako te sonate in te skladatelje doživljate vi?Ti trije skladatelji so zelo reprezentativni tako slogovno kot geografsko. Beethoven je seveda univerzalen, kar se tiče izraznosti in glasbene vsebine. Sonata za violončelo in klavir (v D-duru, op. 102 št. 2 – op. p.) je sicer precej edinstvena, hkrati pa predstavlja pomemben mejnik v tistem obdobju skladateljevega življenja, ko je nastala. Gre za izjemno delo, ki ga nadvse rad izvajam. Schnittkejeva Prva sonata mi je ravno tako pri srcu. Leta 1984 sem imel celo to čast, da sem se s skladateljem srečal v njegovem zelo skromnem moskovskem stanovanju. To so bili nepozabni trenutki, takrat sem dejansko dobil lastno vizijo, s pomočjo katero sem potem oblikoval svoj pogled na to skladbo. To je veličastna sonata s hitrim in ritmičnim srednjim stavkom, ki je v izrazitem kontrastu s počasnim prvim in tretjim stavkom, s tem da je tretji stavek srce te sonate. Medtem ko je Griegova sonata (v a-molu, op. 36 – op. p.) tipična strastna in dinamična skladba, ki jih tudi sicer poznamo pri tem skladatelju; posebna je tudi v tem, da jo krasi veliko folklornih poudarkov.
Vaše posnetke Bachovih šestih suit je revija BBC Music Magazine leta 2000 razglasila za najboljšo ploščo meseca. Ampak vi imate afinitete tudi do sodobne glasbe. Je Bacha lažje igrati kot neko krstno izvedbo sodobnega skladatelja?Bacha je vedno najtežje igrati, vsaj tako čutim sam. Rekel bi, da vsaka resnično velika glasba narekuje določen nivo izvedbe, ob čemer so pričakovanja tako poustvarjalcev kot poslušalcev zelo visoka. Pravzaprav je poustvarjati vedno težko, ne glede na to, ali gre za sodobno ali klasično skladbo.
Se bolj identificirate z vlogo glasbenika solista in takrat na odru zares zaživite ali vam je bližje igrati v soigri z drugimi, navsezadnje pristajati na kompromise?Osrediščen sem na to, da sem v prvi vrsti samo komunikacijski posrednik, prevodnik glasbe in skladateljevih idej in želja. Čeprav sem večinoma gradil kariero solista, vidim sebe kot glasbenika. Preprosto samo kot glasbenika.
Vrhunski glasbeniki imate napet delovnik, malo je časa za zasebnost. Koliko je sploh prostora za regeneracijo?Zbranost in umirjenost, kar potrebujem pri svojih interpretacijah, iščem zunaj glasbe, takrat ko sem s svojo družino in prijatelji – ti mi pomenijo vse. Vzamem si tudi čas za igranje golfa in namiznega tenisa, dobro dene tudi sprehod.
