Glen Hansard: Vse moje početje globoko v sebi nosi asfaltne odtise Dublina

V trenutku, ko me je prestregla žalostna novica o njegovi smrti, sem bil v hotelu nekaj ulic stran od stanovanja Davida Bowieja v New Yorku. Tako kot za Louja Reeda smo vsi vedeli, kje živi, nobena skrivnost ni bila. Bil sem sesut, šokiran. Ves svet se je znašel v krču. Začutil sem, da moram narediti to, kar najbolje znam. Vzel sem kitaro v roke in začel igrati. Nisem vedel, kaj naj zaigram, samo da gre za skladbo Davida Bowieja. Tako sem čepel sam v sobi in se naučil pesem Ashes to Ashes, ki je bila od nekdaj moja najljubša Bowiejeva pesem. Nenadoma me je prijelo, da bi odšel pred njegovo stanovanje, pesem odpel in brez besed odšel. Natanko to sem tudi storil, ko me je nekaj korakov naprej ustavil Davidov prijatelj in fotograf Kevin Mazur in dejal, da je vse posnel in če lahko objavi na spletu. Privolil sem. Povprašal me je še po imenu in stvar je, kot se v takih primerih rado zgodi, hitro ušla izpod nadzora. To vsekakor ni bil moj namen. Hotel sem le izkazati spoštovanje velikemu človeku in umetniku, od katerega sem se brez njegove vednosti ogromno naučil.

Smrt Davida Bowieja sem doživel zelo osebno, kot vsakdo, ki je bil tam, pred stanovanjem, in še marsikje po svetu. Vladala je nepopisna tišina, ves sicer živahni New York se je zavil v molk. Nihče ni rekel besede, nihče ni pel ali kakorkoli predvajal njegove glasbe. Bilo je veliko kamer, a izza njih so vsi obstali v tišini. Nihče niti ni vedel, kaj sploh reči. Tišina je bila pravzaprav edini pravi odgovor. A nekaj v meni mi je govorilo, naj zapojem, da to žalovanje presekam z nečim, kar nam je zapustil, da bo tam vsaj za trenutek prisotne tudi nekaj Davidove neizmerne dediščine. Po eni strani mi je bilo težko, ker sem pretrgal tišino, a pretrgal sem jo s pesmijo, njegovo pesmijo, in odšel brez besed. Nikogar nisem niti pogledal v oči…

Irci smo v nečem precej nenavadni – pri nas se družine širijo tudi tako, da posvajamo sestrične in bratrance. Čeprav sem bil najstarejši otrok rodnih staršev, sem pri desetih letih dobil sestrično/sestro, ki je bila nekaj let starejša. Z njo je v našo hišo prišla tudi glasba, veliko nove glasbe. Do leta 1980 sem poznal praktično le AC/DC, preko nje pa sem se seznanil s Kraftwerk, T. Rexom, The Clash, Garyjem Numanom, Davidom Bowiejem… To je bilo vznemirljivo in noro obdobje v mojem življenju, ki me je z varne razdalje že usmerjalo na pot, po kateri še danes hodim, in ki je odločilno vplivalo na to, da sem pri trinajstih pustil šolo in se podal v negotovost, na ulico, da bi postal glasbenik. Bowie je že takrat močno vplival name. Moj prvi album, ki mi ga je podarila teta, je bil The Rise and Fall of Ziggy Stardust and the Spiders from Mars. Dan za dnem sem ga predvajal na gramofonu na vrhu radijskega sprejemnika pri napačni hitrosti 45 obratov. Dokler ji ni po nekaj mesecih prekipelo in je zavpila: »Zdaj je pa res že skrajni čas, da namestiš pravo hitrost.« Po prvih nekaj »pravih« poslušanjih mi slišano sploh ni bilo všeč.

Vse, kar vem in znam, sem se naučil na ulici, kot ulični glasbenik v boju za golo preživetje. To je surova, a odlična šola za vse življenje. Vse moje početje globoko v sebi nosi asfaltne odtise Dublina, zlasti prvih nekaj let, ko sem kot prestrašen, a odločen trinajstletnik naredil veliki korak v neznano. Zato še vedno izvajam skladbo Astral Weeks Vana Morrisona kot prvo pesem, ki sem jo zaigral na ulici. V srcu jo nosim kot amulet sreče in zavetnika, ki me na vsakem koraku opominja, od kod izhajam in kam sodim. Nikoli je ne bom umaknil s koncertnega programa. Vmes se je resda zgodilo marsikaj, na nekatere stvari sem lahko vplival, na nekatere ne, obstajajo celo dogodki, ki si jih še danes ne znam povsem razložiti, a ena stvar ostaja jasna: ne glede na vse nagrade, trepljanja po ramenih in visoke sprejeme je moj edini dom ulica.

Vsak velik dogodek v življenju človeka pretrese do kosti. Smrt, rojstvo, vse to nas zaznamuje in v tem se bistveno ne razlikujemo. Če ponazorim z metaforo: če se še s tako čvrsto barko znajdeš sredi nevihte, moraš preveriti, ali je vse na svojem mestu, da voda nikjer ne vdira vanjo, da so vrvi čvrsto pritrjene. Prejeti oskarja je bil čudovit, a hkrati viharen trenutek; po njem sem moral čvrsto zategniti vse pasove, da sem se ubranil vseh pretresov. Ko je John Travolta rekel »in oskarja dobi...«, sem za dve uri padel v črno luknjo. Sploh se ne spomnim, kaj se je dogajalo, sama tema. Zdaj tudi bolje razumem, zakaj te takoj po prejetju novinarji zasujejo z vprašanji. Človek je ranljiv in vodljiv in sposoben blekniti marsikaj, kar sploh ne misli. Na oskarja gledam kot na darilo iz drugega sveta. Zamisli si, da si pisatelj in dobiš pomembno nagrado za sliko, ki si jo slučajno naslikal. Tak nenavaden občutek sem dobil, ko sem se začel zavedati, kaj se je zgodilo. Res, da sem dobil nagrado za pesem, vendar gre za filmsko nagrado, ki je zunaj dosega mojih znanj in izkušenj. Dolgo časa sem strmel kipec, užival v njem, a ga nisem razumel. Za razliko od moje mame, ki je bila zelo ponosna.

V večjem delu je res tako, nekaj pa je tudi polavtobiografskih trenutkov. Hecno, edino, kar ni bilo avtobiografsko, ljubezensko razmerje z dekletom, se je razvilo pozneje, kot posledica filma; se pravi, da je postal svojevrstna biografija za prihodnost. Moj prijatelj in basist skupine The Frames John Carney si je vedno želel posneti film o uličnem glasbeniku, ki bi izhajal iz mojih dogodivščin. Nobene velike zgodbe ni zadaj, samo manjši neodvisni film, ki je ušel z vajeti. Sprva je bila ideja, da bi s filmom potovali po Irskem in ga predvajali fanom skupine The Frames, po projekciji pa bi s soigralko Marketo Irglovo izvedla krajši koncert, po katerem bi v preddverju prodajali DVD-je, da bi povrnili stroške snemanja in povečave. Če bi bili z odzivom zadovoljni, bi vso stvar ponovili še na Češkem. John sicer ni obupal in je film prijavljal na številne festivale po svetu, a nikjer – ponavljam: prav nikjer! – ni bil sprejet.

V Galwayu je po projekciji filma k nam pristopil nekdo, ki naj bi po lastnih besedah sodeloval s festivalom Sundance, in nas nagovoril, da bo film, če lahko dobi kopijo, predlagal žiriji festivala. Po pravici povedano sem mislil, da je kakšen zastonjkar, ki bi rad prišel brezplačno do DVD-ja. Seveda mu nismo povedali, da smo film poslali na Sundance, pa so nas zavrnili. »Ma, vzemi,« smo rekli, prepričani, da ne bomo zanj nikoli več slišali. Kako smo se zmotili! Kmalu zatem je zgodba dobila neverjeten zasuk.

Prepričan sem, da bi lahko enako rekli za Taylor Swift.

Ne bom zanikal, čudovita in lepa izkušnja je bila doživeti hollywoodski vrvež. Zvezdniki, v prvi vrsti George Clooney in Daniel Day Lewis, so nas lepo sprejeli. Tudi Tom Hanks, čigar DVD z navodili o primernem vedenju na podelitvi smo nekaj dni prej prejeli v hotel, je bil naravnost čudovit; enako Brad Pitt in Angelina Jolie. Že na daleč je bilo videti, da smo čisti outsiderji, da ne sodimo v ta svet; vendar tudi nismo zasledovali zvezdnikov in moledovali, če se lahko fotografiramo z njimi. Najbolj me je vznemirilo, ko so mi predstavili brata Coen in Wernerja Herzoga, ki se je, četudi tisto leto ni bil v konkurenci, smukal v zaodrju in na banketu. Navdušil me je tudi Michael Moore, ki se je ves večer družil z mojo mamo. Res odštekan tip. Dali so nam vedeti, da smo del podelitve, in na ekipo niso gledali vzvišeno. Pohvale za film so kar deževale, kar nam je še okrepilo samozavest. Naslednje jutro sem se zbudil in odkorakal nazaj v svoj svet.

Ne. Saj ne, da ne bi hotel, ampak takoj sem vedel, kje so meje. To je svet, v katerega ne sodim; svet, ki ni ne dober ne slab, le ne znam biti del te druge realnosti. Z vseh koncev so me nagovarjali, naj poskusim še enkrat, se preselim v Hollywood in začnem pisati glasbo za film, a sem imel kmalu vsega dovolj. Že naslov našega filma, kakorkoli obrneš, pove vse – enkrat ali nekoč. Oboje je, kar se mene tiče, v pretekliku, in tam, v lepem spominu, bo tudi ostalo.

Ne vem sicer, ali je Tom Hanks še na sporedu, a vsi nominiranci pred podelitvijo prejmejo DVD, ki je pravzaprav kratek film, v katerem Tom priporoči, kako se na prireditvi primerno obnašati in kako se ne obnašati. Stvar niti ni tako bizarna, kot se morda sliši. Izveš, kaj je dobro storiti, kako in komu se zahvaljevati, kako pristopiti k odru… Posnetek se nam je vsem zdel izredno zabaven, prav uživali smo ob spremljanju nasvetov, ki pa jih nikakor nismo razumeli kot pokroviteljske, temveč kot povsem koristne, da se človek ne osmeši pred celim svetom.

Album The Swell Season sva izdala, ker po pravici povedano nisem verjel, da bo film sploh kdaj posnet. Posnetki kakovostno niso bili bog ve kaj, a nisem hotel, da obležijo v predalu, zato sem album kar se da hitro spravil na police, še preden bi me John prepričal, naj počakam, da izide kot soundtrack filma Once v nastajanju. Album se je prodal v tristo izvodih. Po uspehu filma je v nekaj dneh številka poskočila na 500.000 prodanih izvodov in še nekaj ponatisov je bilo potem. Edina razlika med prvo in drugo serijo je bila v spremenjeni naslovnici.

V nekem pogovoru mi je Bruce omenil, da je Drive All Night Clarenceova najljubša Bruceova pesem. Ko je Clarence Clemons nepričakovano umrl, sem se takoj zavedel, da jo bom nekoč posnel v dobrodelne namene, njemu v spomin. Posnetek je sicer nastal spontano, za ogrevanje v nekem studiu v Los Angelesu, kjer sem s tamkajšnjimi čudovitimi studijskimi glasbeniki iskal občutek v studiu in skupaj smo v enem dnevu posneli album Rhythm and Repose, a posnetkov potem nisem uporabil. Album sem pozneje posnel še enkrat s povsem drugim bendom. Kakorkoli, Drive All Night je bila del te seanse in vedel sem, da zveni zelo lagodno in naravno. Ko je Clarence umrl, sem vprašal Eddieja Vedderja, če bi se mi na že posnetem traku pridružil na vokalu, sam pa je v to zgodbo vpletel še Clarenceovega sina Jaka. Dobili smo se v Austinu v Teksasu in pesem zaključili.

Po pravici povedano si tega še danes ne znam razložiti. Vedno sem skladal pesmi, a tudi nesebično vztrajal v varnem zavetju skupine The Frames ali dueta The Swell Season. Očitno sem potreboval čas za naslednji korak kot naravni napredek v moji karieri; čas, da se zaprem v svoj svet in na zunanji svet pogledam izključno skozi sebe. Do te točke sem prišel šele pred kratkim in jo nadgradil z naslednikom Didn't He Ramble. Vendar če pogledam tehnično, sta tudi oba samostojna albuma posneta z bendom. Tehnično torej ni večje razlike, studijski proces je povsem enak, res pa je, da ideje nastavim in zaključujem povsem sam. Hm, že od začetka odgovora iščem prave besede, da bi izpostavil razliko, ki jo čutim, a je ne znam ubesediti. Nekaj pa zagotovo drži – če je na naslovnici natisnjeno samo tvoje ime, je odgovornost, kaj in na kakšen način poveš, toliko večja.

Pesem je sad talenta in garaškega dela, da postane to, kar si si želel. Izhodiščni navdih za katerokoli pesem pride od nikoder – melodijo enostavno zaslišiš, vzameš kitaro in jo spleteš med strunami. To je zares čaroben proces, ki mu sledi težaško delo. Pesem se nikoli ne zapiše tako, kot si jo slišal v glavi. Vedno se nekaj izgubi s prepisom v notno črtovje, postaja vse bolj nedovršena. Starejši ko si, manj so pesmi zaključene. Po svoje je to celo v redu, kajti lahko jih ponovno pokličeš na zagovor, se vprašaš, ali je to res tisto, kar si hotel z njimi povedati. Po velikem uspehu prvenca sem se znašel na razpotju inspiracije in kronične utrujenosti. Umaknil sem se domov in začel sestavljati preštevilne koščke idej skupaj. Prvi osnutki, četudi je bilo do končne oblike še zelo daleč, so me navdajali z optimizmom, vendar je bil ta prekleto varljiv. Nepripravljen sem odšel v studio in preprosto verjel v čudež. Na koncu nisem imel ničesar. Pesmi enostavno niso bile takšne, kot bi morale biti, zato sem jih po iskrenem pogovoru s producentom Thomasom Bartlettom pospravil v predal in pustil, da še malo odležijo.

Na tem albumu sem pozneje naredil nekaj, kar nisem še nikoli. Postavil sem si omejitev, da ne bom sestavil nobene ljubezenske pesmi, hkrati pa sem se odločil, da ne bom, razen če ne bi bila edina možna izraza, uporabil besed ljubezen in srce. Med pisanjem besedil sem ju nadomestil s kletvicami, da bi se še bolj spodbodel, da ju ne uporabim. Prepogosto sta v rabi kot najlažji izhod, da bi se poudarilo nekaj emotivnega. S to potezo sem se dodatno potrudil, da sem sporočilo pesmi poenostavil, da je vsebina bolj preprosta in da sem zaživel kot umetnik in rimoklepač hkrati. Zadnjega je bilo treba v preteklosti priklicati, medtem ko se prvi vsak dan sprehaja z menoj. Na Didn't He Ramble sta za nekaj časa končno špancirala skupaj.