Analiza finančne uprave je namreč izdelana na skrajno konservativnih ocenah. Čeprav so uporabniki davčnih blagajn v letošnjem prvem trimesečju plačali skoraj 20 milijonov evrov več kot v enakem obdobju lani, je finančna uprava po izločitvi učinka gospodarske rasti dodatne prihodke ocenila na »zgolj« 13,7 milijona evrov. Ob tem pa ni mogla upoštevati davka od dohodka pravnih oseb in dohodka iz dejavnosti, saj bodo zavezanci obračune oddali šele marca prihodnje leto.
Enako velja pri dohodnini in socialnih prispevkih. Medtem ko se je število zaposlenih pri uporabnikih davčnih blagajn v letošnjih prvih treh mesecih povečalo za skoraj 23.000, je finančna uprava upoštevala zgolj nekaj manj kot 10.000 blagajnikov, ki izdajajo račune, pa še pri teh tako, kot da bi prejemali zgolj minimalno plačo. Če bi bili v Fursu manj zadržani, bi torej prav lahko namesto 4,8 milijona evrov dodatnih prihodkov pri dohodnini in socialnih prispevkih povsem upravičeno ocenili, da je bilo teh za vsaj 15 milijonov evrov. Če vse to seštejemo, bi bil dodaten letni davčni priliv še enkrat višji od predvidenega.
Izkupiček v višini 150 milijonov evrov, kar je sicer še vedno le polovica tistega, kar si je od uvedbe davčnih blagajn obetal nekdanji prvi mož davčne uprave Ivan Simič, bi nedvomno moral ohrabriti finančno ministrstvo, da iz obvezne uporabe davčnih blagajn izvzame različna plesna in planinska društva, takšne in drugačne nepridobitne organizacije ter samostojne podjetnike z nizkimi prihodki. Ti so zaradi nesorazmerno visokega stroška nakupa potrebne opreme žal postali nekakšna kolateralna škoda uvedbe davčnih blagajn.
Še pomembneje pa je, da bi (oziroma bo) imela vlada več manevrskega prostora pri davčni reformi ali tako imenovanem davčnem prestrukturiranju. Obseg razbremenitve stroškov dela je namreč odvisen prav od učinkov davčnih blagajn – več ko bo davčnih prilivov, bolj se bo lahko znižala obdavčitev dela, zlasti pri dohodnini. Razbremenitev tako ne bi zajela le nekaj tisoč »strokovno najbolj usposobljenih«, ampak tudi preostale. S tem pa bi se vsaj do neke mere povrnil strošek nakupa davčnih blagajn, ki je zagotovo najbolj sporen del tega projekta.
Tudi če vse te špekulacije pustimo ob strani, pa je že zdaj jasno, da se je uvedba davčnih blagajn izplačala. Ne nazadnje je pokazala, da se je pred tem kljub prepovedi naknadnega spreminjanja podatkov v registrskih blagajnah, višjim kaznim in ostrejšemu nadzoru še naprej na veliko zaposlovalo in delalo na črno. To dokazuje že povečanje števila zaposlitev po uvedbi davčnih blagajn, ki so se kar čez noč pojavile v gostinstvu in drugih dejavnostih, ki poslujejo z gotovino.
Seveda se ne smemo slepiti, da utaj davkov in zaposlovanja na črno zaradi davčnih blagajn ne bo več. Daleč od tega. Če gre verjeti podatkom, da obseg sive ekonomije v Sloveniji znaša več kot četrtino celotnega BDP oziroma okoli deset milijard evrov, smo šele na začetku. A majhen udarec smo ji vseeno zadali in lahko nam je le žal, da tega nismo storili že prej.
