Narcisizem ali Miro Cerar in problem velikih osebnosti

Ne, selfitis še ni motnja

Imeti se za nekaj boljšega od drugih oziroma kar enkratnega je po standardnih kriterijih klasifikacije duševnih motenj (DSM) ameriškega psihiatričnega združenja (APA) ena od devetih temeljnih značilnosti narcisistične osebnostne motnje. Takšnih, ki zaradi nje trpijo, med drugimi v svoji knjigi Epidemija narcisizma, življenje v dobi upravičenja (The Narcissism Epidemic, Living in the Age of Entitlement, 2009) trdita ameriška profesorja Jean Twenge in Keith Campbell, je v ZDA vse več: »V zadnjih nekaj desetletjih se je narcisizem širil kot tolstost. Z drugimi besedami, epidemija narcisizma je tako obsežna kot epidemija debelosti.«

Njuna trditev temelji na različnih lastnih in študijah drugih psihologov, te pa poleg naraščanja narcisizma kot značajske poteze ugotavljajo tudi porast patološkega narcisizma kot zdravstvenega problema. Tako naj bi se zaradi motnje najmanj enkrat zdravil eden izmed desetih Američanov do tridesetega leta starosti, medtem ko je pri starejših od 65 let ta količnik ena proti trideset. »Če bi bile stopnje narcisistične osebnostne motnje pri različnih generacijah enake, bi moralo imeti težave z njo več starejših ljudi, kajti ti so imeli več let za razvoj motnje. V resnici pa je stopnja med starejšimi le tretjina stopnje med mlajšimi.« Če se bo ta trend nadaljeval, pišeta Twengova in Campbell, bo čez štiri desetletja vsak drugi Američan, starejši od 65 let, najmanj enkrat v življenju imel težave zaradi narcistične motnje.

Ameriških podatkov in sklepanj na njihovi podlagi ne gre posploševati, toda tisto, kar je s »prostim očesom« mogoče videti na spletu, zlasti socialnih omrežjih, je očitno izraz – ali posledica – globalne, ostanimo pri tem pojmu, epidemije. Ne vedno patološkega narcisizma in tudi ne nujno samozaljubljenosti, ki še ni motnja, a vsekakor nekakšne »samocentričnosti«, samoobčudovanja, ki ga prejšnje generacije niso čutile v tolikšni meri. Ali pa ga nemara le niso imele priložnosti pokazati, ker ni bilo pametnih telefonov, s katerimi bi v slehernem poljubnem trenutku lahko sebi in svetu poročale in dokazovale, kje so, kaj počnejo, kaj so kupile, kaj jedle, kako lepe so itd.

A kar je bilo še pred dvema letoma potegavščina, ki so ji nasedli tudi nekateri znanstveniki v svojih študijah, bo morda čez leto, dve ali tri že resničnost. Namreč to, da je APA selfitis, obsedenost s snemanjem in razkazovanjem samega sebe, uvrstila v svojo klasifikacijo motenj. Ni je, selfitis še ni opredeljen kot osebnostna motnja in ni uradna kategorija, čeprav se je včasih ob pogledu na socialna omrežja res težko otresti vtisa, da zaradi njega trpi zelo veliko ljudi.

In kot se je v zadnjih nekaj desetletjih in še zlasti v tem stoletju krepil vtis, da je samozaljubljenosti in samopoveličevanja vedno več, so se množile tudi študije narcisizma v vseh njegovih različnih podobah in stopnjah. Nastavki za razvoj narcisizma naj bi bili malodane povsod v socialnem okolju: v permisivni vzgoji doma in v šoli, v poudarjanju individualnosti, tekmovalnosti in konkurenčnosti, v tehnološkem razvoju in krizi tradicionalnih vrednot, v naraščanju socialnih razlik in razpadu družbenih vezi oziroma »desolidarizaciji« družbe, v vse hujši plitkosti in plehkosti tradicionalnih medijev in vse večjem občutku nemoči posameznika v družbi… Narcisizem naj bi bil po različnih družbenih slojih različno razporejen (bolj prisoten v višjih, manj v nižjih), različne družbe oziroma kulture naj bi bile nanj različno »odporne« (zahodne manj, azijske, zlasti budistično-konfucionistične bolj), moški naj bi bili zanj bolj dovzetni, a jih menda ženske dohitevajo), študenti poslovnih ved naj bi mu bili »naravno« bolj podvrženi kot, recimo, medicinci, z narcisizmom pa naj bile povezane tudi paranoidne psihoze vse tja do teorij zarote oziroma množičnih histerij.

A vi veste, kdo sem jaz?

V zvezi s slednjimi velja, spričo nedavnega ponovnega izbruha govoric o kemično povzročenih neobičajnih vremenskih pojavih (tokrat zaradi poznoaprilskega snega), omeniti študijo Aleksandre Cichocka in sodelavk glede samopodobe, narcisizma in dovzetnosti za teorije zarote. Ta previdno zavrača, bolje rečeno dopolnjuje izsledke prejšnjih študij, po katerih zaradi nezaupanja v »uradne resnice« svoje razlage za določene družbene ali naravne pojave najraje iščejo ali jim verjamejo ljudje s slabo samopodobo. Ti naj bi s tem, da krivijo druge za svojo nesrečo ali probleme, to slabo samopodobo »racionalizirali«. Toda – ker narcisizem ni »dobra samopodoba na steroidih« oziroma le krepko pretirano dobro mnenje o sebi, ampak lasten fenotip, narcisisti nimajo, morda paradoksalno na prvi pogled, nujno dobre samopodobe. Paranoidne razlage zato iščejo tudi narcisistično motene osebnosti, tiste s slabo samopodobo in negativnim dojemanjem sveta okoli sebe; narcisizem je v teh primerih nekakšen katalizator, saj oseba, ki ima sebe v središču sveta, tudi neobičajne dogodke jemlje kot napade prav na lastno »pomembnost«. Kot na koncu poudarja študija, gre za zdaj le za korelacijo in zato iz ugotovitev študije ni mogoče povzeti vzročno-posledičnih razlag.

Narcisist je, pravi priročno pravilo, tisti, ki sogovornika (na primer prometnega policista) srepo pogleda v oči in s povišanim glasom vpraša: A vi veste, kdo sem jaz? Vendar »diagnoza« ni tako preprosta in tudi pri vzrokih za razvoj narcisizma in morebiti celo osebnostne motnje znanost ponuja vrsto razlag, deloma tudi za zdaj težko združljivih. Teorija, da je narcisizem le »nadaljevanje dobre samopodobe z drugimi sredstvi«, je medtem, kot rečeno, že bolj ali manj ovržena.

Lanska študija nizozemskega profesorja Eddieja Brummelmana in sodelavcev je v tem pogledu jasna in je zbudila veliko zanimanja. Dobra samopodoba in narcisizem imata po Brummelmanu različen izvor in razvoj, pa tudi posledice, se skratka kakovostno razlikujeta. Oba se pri otrocih pojavita nekako z vstopom v šolo oziroma sedmim letom starosti, ko postanejo otroci kognitivno sposobni vrednotenja. Njun časovni razvoj je različen, saj narcisizem v puberteti praviloma doseže vrh in potem pada, medtem ko je samopodoba v puberteti na nizki ravni in se začne dvigati z odraslostjo. Poglavitna kakovostna razlika med obema pa je »vertikalnost«: dobra samopodoba pomeni, da se človek zaveda svoje vrednosti in osebnih sposobnosti v družbi drugih, ki so prav tako vredni, čeprav morda sposobni na drugih področjih ali »drugače«, medtem ko narcis sebe postavi na piedestal, se ima v vsakem pogledu za nekaj boljšega od drugih in si domišlja, da mu zato pripada nekaj več. Tisti, ki zaupajo vase, se ne primerjajo z drugimi, sposobni so enakopravne komunikacije in empatije, narcisi pa težijo k dominaciji in jih osebne vezi ne zanimajo.

V tej študiji je najbrž najbolj izzivalna teza, da ene in druge »proizvedejo« starši. Brummelman to trdi na podlagi spremljanja dvoletnega razvoja vedenjskih vzorcev otrok (starih od 7 do 11 let) in hkratne analize vedenjsko-vzgojnih vzorcev staršev. Rezultat: starši, ki imajo svojega otroka za bolj pametnega (lepšega itd.) od drugih, ki pretirano hvalijo njegove dosežke in ki so njegovo posebnost po možnosti že vnaprej vsem oznanili z nestandardnim imenom, vzgojijo narcisa, starši, ki otroka ne vrednotijo in ne primerjajo, temveč mu nudijo naklonjenost, toplino, spoštovanje in čustveno povezanost, pa spodbujajo razvoj osebnosti, ki se bo cenila in razvila samozaupanje.

Razlike v možganski skorji

Če imate v družini ali med znanci kakšnega osnovno-, srednje- ali visokošolskega učitelja ali ste to celo sami, je zelo verjetno, da to veste ali vsaj slutite že iz lastne izkušnje. Pač iz zgodb o starših, ki so prepričani, da vedo, kakšno oceno si njihov otrok zasluži (in so jo pripravljeni izsiliti z malodane vsemi sredstvi) in česa je sposoben, in o otrocih, ki so prepričani, da za njih prepoved mobilnikov med poukom ali v šoli v naravi ne more veljati, ali ki si sami določajo čas za pogovor z učiteljem (in ne nasprotno) itd. Vendar Brummelman v študiji navzlic nedvoumnosti dognanj na koncu opozarja tudi na morebitno dednost narcisizma in »nezavedni« transfer starševskega občutka večvrednosti na potomstvo.

Glede prvega so pred dvema letoma močno odmevali rezultati raziskave znanstvenikov z berlinske univerzitetne klinike Charité in Svobodne univerze Berlin. Ti so na podlagi analize magnetnoresonančnih posnetkov 34 oseb ugotovili korelacijo med sposobnostjo empatije in debelino sive skorje tistega levega sprednjega dela možganov, ki je »pristojen« zanjo. Vzorec je bil sestavljen iz polovice oseb, za katere so s psihološkimi testi ugotovili izrazito pomanjkanje empatije, in druge polovice, ki po testih te motnje ni izkazovala. Prva polovica je imela strukturno drugačno možgansko sivo skorjo od druge: »Naši podatki kažejo na korelacijo med volumnom sive možganske tvarine v ustreznem delu možganske skorje in količino empatije pacientov z narcisističnim deficitom,« je ugotovitve povzel eden od članov ekipe Stefan Röpke. Tudi berlinski znanstveniki pa dodajajo, da to še ni dokaz kavzalne povezanosti in da bo dokazovanje morebitne genetske posredovanosti narcisistične motnje terjalo še veliko študij.

Raziskav, po katerih socialna omrežja s svojo nepregledno množico širše družbeno nepomembnih informacij (»o sebi«) vse bolj nadomeščajo tradicionalne medije, ne manjka. Družbene in politične posledice tega procesa so nepredvidljive. Prav tako je mogoče zgolj ugibati, kaj pomeni dejstvo, da Gaussova krivulja za porazdeljenost učnega uspeha ne velja več (da je, kratko malo, preveč odličnjakov ali prav dobrih) oziroma, kot s podatki za ZDA ponazarjata Twengova in Campbell, da je v tridesetih letih (od 1976 do 2006) delež ameriških srednješolskih odličnjakov poskočil za 83 odstotkov, čeprav tamkajšnja Pisa, »objektivno« merjenje znanja, v istem obdobju kaže na zgolj komaj zaznaven napredek pri matematiki in nikakršen pri bralnosti. In navsezadnje, brez ambicije, da bi seznam izčrpali, niti približno si ne moremo predstavljati, kakšne bodo dolgoročne družbene posledice, če drži teza, po kateri otrokom (in tudi že odraslim) pravzaprav ni več dovoljeno »pasti« ter se učiti iz napak in neuspehov.

Narcisisti volijo narcisiste?

Še več, za zdaj v bistvu ni povsem zanesljivo niti to, ali dejstvo, da je simptomov (kulturnega) narcisizma vedno več, pomeni, da je v resnici več tudi patološkega narcisizma. Trditev se ponuja sama po sebi, tudi za Slovenijo, treba je le pomisliti na, recimo, razpaslost samo-upravičenja, torej prepričanja, da ti pripada (del davkoplačevalskega denarja iz javnih naročil, položaj ali služba za sorodnika ali znanca, preskočena čakalna vrsta pri zdravniku, pravica do prehitevanja po odstavnem pasu ali parkiranja na prostoru za invalide). Tudi vztrajanje »na položaju« z utemeljitvijo, da v tvojem primeru ne gre za zlorabo položaja, plagiat, poneverbo, podkupnino itd., ker si ti pač nekaj drugega, boljšega (zato gre za zaroto proti tebi), spada sem, skupaj s samorazglašanjem za politično žrtev. Pa popolna izguba stika z realnostjo in megalomanstvo, kakršnega ponazarja dejstvo, da je vsak občinski uradnik ali mali podjetnik ali doktorand sumljive univerze, ki mu je ponujena poslanska, državnosekretarska ali ministrska funkcija, prepričan, da je to sposoben opravljati. Itd.

Če premier Cerar koalicijske partnerje imenuje mali ljudje/osebnosti in s tem posredno opredeli sebe kot velikega človeka/osebnost in če izpričuje »tanko kožo« za kritike, to lahko razumemo kvečjemu kot simptom narcisizma (ali nemara kakšne druge značajske poteze), ne pa osebnostno motnjo. Isto velja za samovšečnost Boruta Pahorja, govorjenje Alenke Bratušek (in še koga) o sebi v tretji osebi ali prepričanje Janeza Janše, da se vsa »druga« Slovenija ukvarja zgolj s tem, kako bi onemogočila njega. Patološkega narcisizma ni mogoče diagnosticirati na daljavo, a že sami simptomi niso nujno razveseljivi, ne glede na to, da je menda nekaj narcisizma potrebnega slehernemu politiku, znanstveniku, menedžerju, umetniku..., ki hoče uspeti, še zlasti, če ima radikalno zamisel. Kajti tudi pri vse več politikih se je, globalno gledano, težko znebiti vtisa, da je teh simptomov čedalje več, in pri mnogih je skušnjava, da bi jim atestirali motnjo, vse hujša: Vladimir Putin, Donald Trump (s svojim »vzornikom« Silviem Berlusconijem), Recep Tayyip Erdogan, Viktor Orbán, Heinz-Christian Strache, Rodrigo Duterte… Nabor je naključen in nepopoln, kot takšen pa ponuja morebiti pomembno iztočnico za razmišljanje. Vsi imenovani so bili (pri Trumpu gre za zdaj za strankarsko nominacijo) ali bodo (Strache) izvoljeni na valu takšnega ali drugačnega nezadovoljstva. Vprašanje je, ali ne morda tudi čedalje večjega števila narcisističnih volilcev.