Biti zakoreninjen v rodni Itaki svoje domovine - tako na uvodnih straneh knjige, ki je dobila letošnjo Rožančevo nagrado, Peter Kovačič Peršin nakazuje diskurz svoje nacionalne moralne pedagogike in nadaljuje plovbo po odprtem oceanu globalizacije s podobo rodne domovine v srcu, z voljo vsaj simbolno bivati pod njenim kulturnim krovom in se tako vrniti k njenemu duhovnemu ognjišču... in nekako do sem bralca že izgubi.
Avtor namreč bolj pridiga kot razmišlja "zvestobo narodni bitnosti", ki da naj bi bila recept za polno bivanje vsakega posameznika slovenskega rodu. O "vsebini" narodne bitnosti potem sicer ničesar določnega ne izvemo in čisto lahko bi to bila dosledna raba slovenščine, vzpon na Triglav, Trubar na majici ali panjske končnice na steni pisarne. Kljub podnaslovu knjige tudi ne smemo pričakovati česa pretanjenega in podkovanega v smeri analize procesov globalizacije, saj se avtorjeva teza v sebi izčrpa že pri dobro znani floskuli, da je globalizacija potencialna grožnja majhnim narodom, sploh takim, ki se požvižgajo na narodovo bit. V tej luči je sposoja geografsko tujerodne metafore za naslov knjige vsaj toliko bizarna in obenem simpatična kot dejstvo, da je Prešeren svoje narodnobuditeljske sonete pisal v nemškem jeziku.
Srečujemo se tako z nedoslednim prikazovanjem globalizacije kot procesa, ki je po avtorju bistveno bolj zlovešč, ker ogroža majhne narode, pa manj, ko takole mimogrede razslojuje tudi svetovno prebivalstvo. Da beremo zares dolgih 200 strani, pa je kriva avtorjeva nezmožnost, da bi si skozi utemeljeno analizo podredil zdravorazumske resnice, s katerimi operira, in se znebil neprestane rabe tako slogovnega kot vsebinskega klišeja. Avtor tako med drugim opozarja, da je slovenščina kot majhen jezik v globalizacijskih procesih ogrožena, pri tem pa zanemarja vednost, da ima večina svetovnih jezikov manj govorcev kot slovenščina. Pika na i slabotnemu argumentativnemu imaginariju je bombastična retorika: slovenščina, "odločilna fronta našega obstoja", "šibka populacijska moč", "slovenske odtujenosti, neštete in nezajezljive", "na prah zmanipulirani posamezniki", "pozaba naše narodne biti se razrašča v našem narodnem telesu in ga razžira od znotraj kot rak". Skratka, Slovenci naj v okolje evropsko kultiviranih narodnih duhov končno stopijo na steroidih narodne samozavesti.
Vedeti gre, da je diskurz domnevne narodne ogroženosti nacionalističen diskurz, pa četudi se avtor od njega eksplicitno distancira. V najboljšem primeru imamo opravka z narodnim narcisizmom, ko avtor govori o strahu, da bomo "za svet, za tujino ostali prazna lisa na zemljevidu, neprepoznavni, kvečjemu folklorna zanimivost s težo etničnega rezervata". Kovačič Peršin v svojem pisanju predvsem ni v stiku z dejanskostjo: diskurzi strahu so morda njen del, vendar pa dejanskost krojijo tudi konstruktivni diskurzi, kakršnega predstavljajo taki, ki prav v tem trenutku z radovednostjo raziskujejo nacionalne problematike, se lotevajo učenja jezikov drugih manjših (in malo manj malih, pa nič manj klenih) jezikov, se podajajo v druge majhne (in malo večje) svetove, da bi ne nazadnje lahko s povratkom k "Itaki rodni" bogatili tudi tisto, kar po avtorju edina vzpostavlja rahlo napeta in v sebi negotova narodna zavest