Miro Cerar: Ni me strah in to ne pomeni, da sem jezen

Si upate napovedati, da bosta Slovenija in Hrvaška še v času vašega mandata imeli določeno skupno mejo? S pomočjo arbitražnega sodišča ali brez nje?

Napovem lahko le, da bo vlada storila vse, kar je potrebno, da arbitražnemu sodišču omogoči čimprejšnjo nepristransko odločitev.

Če bomo sporazum med Evropsko unijo in Turčijo spoštovali in ga implementirali, bomo na koncu zmagovalci vsi, ne le države, ki smo sporazum sklenile, ampak tudi tisti, ki v stiski, pred vojno ali zaradi kakšnega drugega kršenja človekovih pravic bežijo v Evropo. Ta sporazum, ki je logično nadaljevanje zaprtja balkanske poti, namreč omogoča, da lahko na urejen način prepoznamo, kdo so begunci, ki so upravičeni do zaščite po mednarodnem pravu, potem pa lahko te ljudi na organiziran način in po načelu solidarnosti med članicami EU iz Turčije neposredno preselimo v članice EU. Seveda bo pri tem sodelovala tudi Slovenija. Po drugi strani pa z njim preprečujemo, da bi migranti, ki nimajo takšnih razlogov – gre predvsem za ekonomske in druge migrante – nekontrolirano in na neregularen način vstopali v članice EU. Evropa mora ostati odprta za tiste, ki resnično potrebujejo pomoč…

Če se v individualnih primerih izkaže, da so upravičeni do azila, ga bodo zagotovo tudi ti dobili. Dejstvo pa je, da prihaja do množičnih migracij, dnevno smo soočeni z na desettisoče ljudmi, ki se želijo prebiti v Evropo, Evropa pa se trudi, da bi tem ljudem najprej pomagala v njihovih državah ali pa v bližini teh držav, da bi si lahko z delom zagotovili spodobno življenje in bi se zgradili vrtci, šole…

Tam, kjer je vojna, seveda ne, zato pa poskušamo v okolici vojnih območij pomagati tistim, ki nosijo breme beguncev, denimo Turčiji, Libanonu, Jordaniji…

Turčija je po tem sporazumu prepoznana kot varna država v tem ključnem momentu, ko gre za vračanje beguncev iz Grčije in za preselitev tistih, ki so zaprosili za azil, v Evropo. To sta medsebojno prepoznali že prej sami Grčija in Turčija s sporazumom, ki smo ga sklenili. To je zadeva, ki je bila preverjena, saj bi bilo nedopustno, če bi…

Turčija že dalj časa gosti več kot dva milijona beguncev. Na mestih, kjer jih zadržuje, je varna, razumem pa, da prihaja do nasprotujočih si ocen glede tistih območij, kjer se begunci nahajajo na meji vojnih operacij. Zame je bistven okvir, ki smo ga sprejeli na podlagi analiz in podatkov, jaz jim zaupam. Grčija lahko zato, ker je Turčija proglašena za varno državo, tja vrača begunce, Evropa pa bo po načelu relokacije in preselitve sprejemala določeno število beguncev iz Sirije, po predhodnem preverjanju, da gre za osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito.

Evropa se stara in potrebuje delovno silo. Treba pa je vedeti, da tako lahko razmišljamo, dokler so še na voljo integracijske zmožnosti posamezne države, tudi Slovenije. Zdaj, ko smo soočeni z nenormalnim dotokom, pa je potrebno, da znova vzpostavimo schengenski nadzor, nenazadnje tudi zaradi varnostnih razlogov. Kot vidite, prihaja v tem silnem pretoku ljudi do določenih varnostnih tveganj. Čez Slovenijo je šlo od septembra lani skoraj pol milijona ljudi in z njimi smo vseskozi ravnali humanitarno. Slovenija pa je ob tem, ko je bila humanitarna, vseskozi zagotavljala varnost in tudi danes smo varna država. Toda, če je migrantov preveč, če se ne morejo integrirati v neko evropsko državo, potem nastopi humanitarni problem za begunce, saj se v družbo ne morejo vključiti in ostanejo ob robu, hkrati pa lahko pride do nezadovoljstva med domačim prebivalstvom katerekoli države, s tem pa do varnostnih tveganj.

Kot človek tudi sam vedno najprej pomislim na humanitarni vidik takšne krize, na to, kako pomagati ljudem, ki so v stiski. Kot predsednik vlade pa ob njega ves čas postavljam tudi varnosti vidik.

Ne morem govoriti o predsedniku republike, a zame kot predsednika vlade je varnostni vidik enako pomemben kot humanitarni vidik. Naše državljane moramo zaščititi pred varnostnimi tveganji, ne smemo dovoliti, da bi bilo ogroženo njihovo premoženje ali da bi bila z nekontroliranimi migracijskimi vpadi v Slovenijo ogrožena njihova varnost. Tudi Slovenija bo sprejemala begunce, ampak samo v tolikšnem številu, da bomo lahko tem ljudem omogočili, da živijo pri nas človeka dostojno življenje, in da to ne bo predstavljajo varnostnega tveganja.

V tej fazi, po dosedanjih dogovorih, bomo v letu in pol po načelu relokacije sprejeli tolikšno število ljudi predvsem iz Italije in Grčije, še nekaj deset po načelu preselitve iz Turčije, potem pa bomo videli, kako se bo ta proces nadaljeval. Ob vsem, kar smo v zadnjega pol leta storili za migrante, ki so bili v tranzitu, smo s tem izkazali pripravljenost, da kot članica EU po načelu solidarnosti sodelujemo z vsemi ostalimi. Bi pa še to povedal, da smo bili tudi sami zelo mednarodno aktivni in smo z našimi pobudami dosegli, da se je med državami srednje Evrope, kamor štejem tako Avstrijo kot Slovenijo, in državami zahodnega Balkana vzpostavilo dobro sodelovanje glede obvladovanja migrantske krize. Zaradi tega smo lahko skupaj naredili ključni korak pri obvladovanju krize, ko smo zaprli to balkansko pot za iregularne migracije. Če tega ne bi bilo, ne bi prišlo do dogovora med Grčijo in Turčijo, Grčijo pa smo postavili v situacijo, ko mora ukrepati tudi sama.

Poudarjam, da je Slovenija, ko sem začel s to svojo iniciativo, vseskozi najbolj izpostavljala Grčijo kot tisto, ki ji je treba pomagati, Grčija pa je bila v tej krizi preveč pasivna. Zdaj, ko smo začeli k temu problemu usklajeno pristopati, so se morali zbuditi tudi Grki in so začeli izvajati ukrepe, h katerim so se sami zavezali in za katere so že prejeli denar. Zdaj se veliko govori o problemu beguncev, ki so se zaustavili pred makedonsko mejo, ker je Makedonija sprejela odločitev, da iregularnih migrantov ne bo več spuščala v državo in potem po balkanski poti naprej. Šlo je za 15 do 20 tisoč beguncev, Grčija danes pravi, da jih ima 50 tisoč. Za 50 tisoč beguncev so že zdavnaj prejeli kar veliko vsoto denarja, pri tem pa so se pred več meseci zavezali, da bodo zgradili kapacitete za prav tolikšno število ljudi. Do zdaj so storili zelo malo. Vemo, da so Grki vztrajno odklanjali pomoč, ki so jim jo ponujale druge članice Unije, predvsem v policijskih enotah in uradnikih, čeprav imajo na Egejskem morju zelo zahtevno mejo. Vse do dogovora s Turčijo so to pomoč vztrajno zavračali. Upam, da bo zdaj drugače.

Ta vaša ugotovitev ne drži. Ko sem govoril, da so države glede beguncev ponujale pomoč Grčiji, lahko povem, da so to bile države višegrajske skupine in nekatere druge. Ko pa je šlo za reševanje grške finančne krize, je bila Slovenija samo ena od držav, ki se je teh razprav udeleževala, najbolj intenzivno pa so se z Grki pogovarjali Nemci. Slovenija je povzdignila svoj glas, ker je Grčiji v času prve finančne krize namenila največjo finančno pomoč glede na svoj BDP, in to v času, ko smo bili po BDP na prebivalca revnejši od Grčije. Bili smo upravičeni opozoriti Grke, da pričakujemo, da bodo v novi krizi sprejeli vse potrebne ukrepe, ne pa samo prejemali denar. Pri tem nismo bili osamljeni, bili pa smo med bolj odločnimi članicami Evropske unije.

In če dovolite – včasih sem resnično presenečen, kako si v Sloveniji postavljamo dvojna merila. Kadar Slovenija v okviru EU nastopa odločno, s svojo vizijo, kot je bilo to pri begunski krizi, kjer smo se izredno izpostavili, in pri finančni krizi, nam to ni všeč. Pred tem pa so vsi govorili, kako so bile prejšnje vlade pasivne, servilne do Nemčije ali kake druge države. Slovenija je s to vlado začela nastopati samostojno – jaz sem šel v Berlin predstavit gospe Merkel našo iniciativo za zaprtje balkanske poti in mi smo bili prvi, ki smo to predstavili v Bruslju. Ko smo aktivni, ko se postavimo po robu kakšni od večjih držav – in morate vedeti, da so bile do te naše ideje določene velike države, kot je Nemčija, zadržane do zadnjega trenutka – pa to spet ni prav.

Ne gre za stiskanje ob zid, gre za to, da smo bili aktivni, da smo prepričevali, zdaj pa kar naenkrat to nekaterim ni všeč.

Meni pripisujete, da sem postavil zid na makedonsko-grški meji?

V resnici je bilo tako, da sem uvidel, da je nastopila situacija, ki ji Evropa enostavno ni več kos. V podsaharski Afriki čaka več deset milijonov ljudi, da pridejo v Evropo. Na Bližnjem vzhodu vsak dan tisoče ljudi čaka, da bo prečkalo morje in prešlo v Evropo. Nekateri gredo čez Rusijo. Ko bo prišla pomlad, se bo to število povečalo, če Evropa ne bo učinkovita v svoji politiki.

Najprej, nikoli nisem rekel, da migranti ogrožajo Evropo kar tako. Ogrožajo jo, kadar pridejo v prevelikem številu naenkrat, še posebej nenadzirano, saj države za take nenadne množice ne morejo izvesti ustreznih ukrepov in jih oskrbeti. Nastajajo odpori pri lokalnem prebivalstvu. Ni pogojev za uspešno integracijo. Poglejte, kaj se dogaja v Sloveniji, da ne govorim o Nemčiji, Švedski… In zato pride do situacij, ki ne koristijo nikomur. Zato mora biti dotok obvladljiv ter organiziran.

Zapore na grško-makedonski meji ne bi moglo biti, če je ne bi želeli zapreti sami Makedonci. A če je ne bi zaprli, bi za Avstrijci mejo morali zapreti mi, potem Hrvati in tako naprej. Preko učinka domin bi prišli do iste situacije, ob tem pa bi imeli zahodni Balkan v kriznih razmerah.

Seveda se migrantska kriza s tem ne končuje in še vedno bodo ljudje iz Afrike, Azije in od drugod prihajali v Evropo. Vendar se s tem vzpostavlja nadzorovan pritok migracij in preprečuje stihija. Ko še nismo imeli tehničnih ovir na meji s Hrvaško, so Hrvati ponoči preko zelene meje, rek in njiv, migrante pošiljali v Slovenijo, kar je nam povzročilo hude težave. Z izjemnimi napori nam je uspelo to obvladati, a če bi se to nadaljevalo, bi bili lokalni prebivalci ogroženi, saj so k nam prihajali migranti, ki so bili lačni, bolni, nestrpni, niso vedeli, kje so, vse to pa lahko pripelje do hudih konfliktov med lokalnim prebivalstvom in prihajajočimi.

Kar vam pripovedujem, ni nobena govorica, ampak opis dejstev. Vedno znova poudarjam, da smo ravno zato, ker smo namestili tehnične ovire, ker imamo učinkovito policijo, vojsko in vse ostale, ki z njimi sodelujejo, od septembra do danes obvladali za Slovenijo enormen migrantski tok, ne da bi med njim nastal kakršenkoli resen varnostni incident. Slovenija ves čas deluje normalno in tisti, ki podpihujejo ljudi, da bi se bodisi oboroževali bodisi organizirali vaške straže bodisi se šli neko nestrpnost do migrantov, so zlonamerni akterji, žal so med njimi tudi politični. V Sloveniji želijo zanetiti krizne razmere, da bi lahko škodili razvoju, ki smo ga vzpostavili, ko končno nismo več v krizi, ampak se prebijamo v normalno gospodarsko in socialno situacijo.

Slovenska demokratska stranka je tu zagotovo prisotna, tudi Nova Slovenija. Obe stranki sta spodbujali takšna zbiranja in nagovarjali k agresivnemu, ksenofobnemu uporu Slovencev proti migrantom. Proti temu sem večkrat odločno nastopil in bom tako ravnal tudi v prihodnje. Slovenija je varna država, normalno deluje in ustvarjanje kriznih razmer je popolnoma nepotrebno.

Če bi razmišljal o tem, bi me moralo biti vsak dan strah. Mediji namreč vsak dan sprožate oziroma objavljate sovražne vsebine proti vladi, tudi proti meni osebno se pogosto piše na zelo žaljiv in grozeč način. Če bi bil te vrste, da bi se bal, potem bi živel v stalnem strahu. To funkcijo sem sprejel zato, ker verjamem, da skupaj s svojimi sodelavci znam in zmorem potegniti Slovenijo na pot normalnega razvoja. To tudi nedvomno dokazujemo. Na mestu predsednika vlade sem zato, da se soočam z razmerami, ki jih imamo.

Ne, nisem jezen.

Zakaj pravite, da sem jezen?

Ja, rekel sem, da bi se lahko vsak dan bal, če bi bil takšen človek. Vi ste me spraševali, ali me je strah, da mi bo kdo kaj naredil zaradi mojih iniciativ, bodisi mednarodnih bodisi domačih. Ni me strah, to pa ne pomeni, da sem jezen.

Od kod imate te podatke?

V lanskem letu se je zaupanje potrošnikov povečalo, na lestvici mednarodne konkurenčnosti smo napredovali, vse bonitetne ocene so se nam izboljšale, zato tudi padec obresti in prihranek za državo. Povečali smo zaposlenost, za več kot 20 odstotkov smo povečali zaposlenost mladih in po drugi strani zmanjšali brezposelnost. Kot veste, je bila potrošnja v lanskem letu izjemno velika...

Ja, to bo treba analizirati. Padec potrošnje sicer pripisujem delno tudi ponovoletnemu obdobju. Kajti vse prognoze za letos kažejo, da bo povpraševanje tudi letos v porastu. In tudi zaposlovanje. Res je, da so nekatere analize, tudi Urada za makroekonomske analize, pokazale, da bo v prvem obdobju gospodarska rast nekoliko nižja od sprva predvidene, a še vedno bomo imeli gospodarsko rast in stabilnost. Gospodarska rast bo nekaj nižja zato, ker prehajamo iz ene evropske perspektive v drugo in bomo imeli v prvi polovici leta precejšen izpad evropskih sredstev. To pa ni krivda te vlade, pač pa normalni del procesa, saj se letos jemlje zalet za črpanje evropskih sredstev v nadaljevanju.

V tem času bomo skušali storiti vse, da omenjene slabe okoliščine kompenziramo z aktivnostmi vlade, spodbujali bomo, kjer se bo le dalo, investicije in skušali čim bolj pomagati gospodarstvu. Bodisi z razbremenitvami bodisi vzpodbudami, da bi lahko še naprej zagotavljali pogoje za stabilno gospodarsko rast. Dejstvo pa je, da je vprašanje zaupanja dejansko psihološko vprašanje. Kot vlada moramo biti res stalno pozorni na to, in če nam neki kazalniki kažejo, da se določena stvar poslabšuje, moramo takoj poiskati ukrepe, da bomo zadevo izboljšali. Povsem normalno pa je, da stvari nihajo. Naj poudarim, da je zame predvsem pomembno, da smo politično stabilizirali slovenski prostor; skozi to stabilnost, seveda z določenimi nihanji, gremo naprej po poti stabilnega razvoja, ki smo si jo začrtali.

Ne polemiziram z vami, če so številke takšne, kot pravite; je pa to izziv za vlado, da skušamo zadevo izboljšati. Kar pa se omenjenih anketnih rezultatov tiče, vi zdaj govorite o strankah. Res je, da smo se prvič uvrstili na tretje mesto; zame so to seveda pomembni indikatorji in moramo se na to odzvati in ugotoviti, kje se lahko stvari izboljša. Vsekakor pa je dejstvo, da prav vsaki vladi v obdobju njenega intenzivnega dela popularnost pada. Ta trend se dogaja tudi naši vladi, ker pač sprejema določene odločitve, ki so sicer dolgoročno pozitivne, kratkoročno pa seveda tu in tam zabolijo. Govorim o manjših ali večjih reformnih ukrepih, ki v nekem trenutku terjajo tudi, da se gre proti volji nekoga. Naj pa poudarim, da je ravno v zadnjem mesecu vladi kot celoti vseeno zraslo zaupanje.

Res je, da je višje le za eno odstotno točko, ampak, ocena dela vlade je relativno stabilna.

Mi smo se že lani, tudi stranka SMC, odločili, da bomo izvedli izredno uskladitev pokojnin. In to se bo zgodilo. V Desusu, pridružuje pa se jim tudi SD, pa zdaj želijo redno usklajevanje pokojnin. Za to pa v proračunu ni prostora. Javnofinančni okvirji tega enostavno ne dopuščajo. Hkrati je to tudi proti dogovoru, ki smo ga sklenili minulo leto. Desus in SD sta pri tem vprašanju populistična in direktno kršita koalicijski dogovor. Kot predsednik vlade in stranke SMC moram biti do tega kritičen! Vsekakor se bo treba z njihovo politiko soočiti, kar bo gotovo terjalo intenzivno diskusijo v koaliciji. In to zelo kmalu. Naj poudarim, da se mi zdi nekorektno, da se potem, ko je proračun sprejet in dogovor spoštovan, zdaj po izredni uskladitvi zahteva še več, in to na račun sredstev, ki jih ta hip enostavno ni.

Kot predsednik vlade moram zelo jasno povedati, ne le koalicijskim partnerjem, pač pa tudi opoziciji in vsem državljankam in državljanom, da ne moremo v neskončnost nadaljevati politike, ki smo ji bili priča v prejšnjih obdobjih, ko smo neprestano trošili več, kot smo dejansko imeli. Imeti moramo jasne in vzdržne javnofinančne okvirje in znotraj tega deliti tisto, kar imamo.

Pokojninska reforma je bila sprejeta in se postopno uveljavlja. Te dni smo zelo intenzivno razpravljali o tem, kako jo bomo nadaljevali. Po zelo dejavnem usklajevanju je bila sprejeta odločitev, da se mora ob pravem času narediti še en korak dlje: dejansko je nujno iti v to, da se bo starostna doba še nekoliko podaljšala. A ne še letos in tudi prihodnje leto ne, saj za to ni nobene potrebe. K temu smo se zavezali v prihodnjih letih in to bo zelo jasno izraženo v nacionalnem reformnem programu. Zelo jasno smo torej povedali, da pokojninsko reformo nadaljujemo, vendar letos za to še ni potrebe. Ne želimo namreč prestrašiti ljudi, ker bi lahko morda prišlo do prevelikega upokojevanja.

Za beg v pokoj res ni potrebe. Tako stroka pa ZPIZ in politika, vsi enotno ugotavljamo, da zadeve potekajo ustrezno. Pretiran ukrep torej ni potreben, je pa zagotovo dejstvo, da je treba pokojninsko reformo nadaljevati. Tu je zaveza koalicije zelo jasna.

Naj zelo jasno odgovorim, vprašanje upravljanja in nadzora nad NLB ni vprašanje politike. To je bistveno.

Vsako gospodarsko vprašanje lahko vpliva na vlado. Ampak, kako bomo letos upravljali NLB, je primarno pristojnost naprej seveda uprave in nadzornega sveta same banke ter seveda Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki postavlja nadzornike.

Nad njim je seveda skupščina, to je v tem primeru vlada. Ampak vlada nima operativnih nalog. Ima strateški pogled. In če se bo vlada ukvarjala z vsakim imenovanjem v banki...

Vlada se je zavezala, kar je svetovni standard v razvitih, normalnih državah in tržnih gospodarstvih, da se ne vmešava več v korporativno upravljanje. Zato imamo SDH. Zato imamo nadzorne svete in, jasno, zato imamo uprave. Vlada ima strateško nalogo. Če pa bomo ugotovili, da SDH dela večje napake, bomo morali ukrepati, prav tako če bomo ugotovili, da je strategija upravljanja državnega premoženja narobe začrtana, jo bomo skupaj s SDH morali korigirati. Naj pa poudarim, da je ravno naša vlada sprejela to strategijo upravljanja državnih naložb. Pravzaprav je nezaslišano, da smo po toliko letih od osamosvojitve šele lani dobili strategijo, kako se upravlja državno premoženje, kakšni so zahtevani donosi, merila in kakšna je klasifikacija teh vrst premoženja. To, kar se je dogajalo vsa ta minula leta in je pripeljalo do številnih afer, korupcijskih tveganj in tudi korupcijskih dejanj, se je končalo.

Politika se je direktno mešala v firme in njihovo upravljanje, tudi slabi krediti so bili del teh zgodb, ko se je politika povezala z bančniki. Tega je konec, hkrati pa moramo preprečiti, da bi se gospodarstvo preveč mešalo v politiko. Vlada mora z ustrezno zakonodajo in ukrepi gospodarstvu omogočiti, da lahko dobro dela. To je pot, ki jo mi s težavo utirjamo. Včasih so se v vladi nekaj zmenili, dali direktive in se je potem to izvajalo v gospodarstvu, danes pa se zavzemamo za korporativno upravljanje.

Moje stališče je, da naj se privatizacija NLB izpelje po načrtu, ki je bil pripravljen v sodelovanju z EU. Če bodo v SDH, ki je najbolj neposredno tudi strokovno kompetenten, presodili oziroma če bi se izkazalo, da je v tem procesu treba predlagati kakšne spremembe, se bomo na to odzvali. Za zdaj pa mislim, da smo na pravi poti. Vprašanje kadrovanja, ki se izpostavlja ob tem...

Govori se res marsikaj. Gospod Medja ni bil nikoli pri meni, sva se pa dogovarjala, da bi se srečala, o tem sva rekla nekaj besed med obiskom v ZDA. Pristopil je k meni in dejal, da bi bilo dobro, če bi se enkrat srečala, a je tok dogodkov onemogočil, da bi se dobila. Glede omrežij v Sloveniji pa takole: kar nekaj naj bi jih bilo in o njih se veliko govori. Težko pa komentiram nekonkretizirane zadeve. Povejte, o katerih imenih govorite.

Seveda so v Sloveniji omrežja, poslovna in druga. Ali so koruptivna, je pa drugo vprašanje.

Mimo mene se, hvala bogu, sprejema veliko odločitev. DUTB ima svoje, SDH pa svoje pristojnosti. Vsako podjetje mora sprejemati odločitve mimo mene, saj ne morem sprejemati vseh odločitev v državi. Tam, kjer sem za sprejemanje odločitev pristojen jaz, pa vam zagotavljam, da ne prihaja do njih mimo vlade. Seveda se politika sleherne vlade, tudi naše, včasih sooči z interesi v ozadju, zdaj denimo, ko si prizadevamo za drugi tir, smo soočeni s številnimi odpori različnih interesnih skupin. Kar je lahko tudi legitimno, a hkrati zelo ovira ta projekt in je delo vlade pri tem vprašanju dejansko zelo naporno. Gremo pa vseeno naprej...

Ker pa omenjate konkretna imena, na primer gospoda Horsta Hafnerja, naj priznam, da zanesljivo prihajamo, tako on kot jaz, v stik z določenimi ljudmi. A je to nekaj povsem normalnega. Pomembno pa je, kakšni so ti stiki, ni mi znano, da bi gospod Hafner storil kaj nepravilnega ali nezakonitega, prav tako vam to lahko zagotovim zase. V stiku sem s številnimi direktorji, zagotavljam pa vam, da se z njimi ne pogovarjam ničesar nespodobnega, nezakonitega ali neetičnega. Če pa se sumi, da določena omrežja opravljajo kakšna sporna dejanja, je to naloga za pristojne organe, torej za policijo, inšpektorje in tudi protikorupcijsko komisijo.

Žar?

Naklonjen sem ideji, da se dajo kandidati za ustavne sodnike prepoznati tudi širši javnosti v svojih lastnostih, kot so strokovnost, kar je razvidno sicer že iz njihovih biografij. Pričakovati je tudi, da je oseba, ki kandidira za tako visoko funkcijo, tudi drugače osebnostno primerna zanjo. Do kam pa naj bi se tukaj šlo? Ali naj se kandidata izpostavi pretiranemu pogledu v njegovo zasebnost, opravljivim govoricam? S tem se pa vsekakor ne strinjam in temu nasprotujem. Če želimo, da bodo na pomembne funkcije kandidirali ljudje, ki imajo znanje, izkušnje, kredibilnost, osebno dostojanstvo in integriteto, jim delamo zelo veliko škodo s tem, to se v Sloveniji zelo pogosto dogaja, da jih želimo na vse načine tudi osebnostno razvrednotiti. Pogosto tudi z lažmi, insinuacijami, anonimkami. Pogosto se nato ti očitki izkažejo za neutemeljene, ljudje pa utrpijo osebno škodo na svojem ugledu. In veste, kaj je še zelo žalostno? Da ne dobimo več dovolj dobrih kandidatov za takšne funkcije, bodisi zaradi tega, kar sem povedal, lahko pa je včasih razlog tudi nagrajevanje.

V stranki SMC smo se pogovarjali o tem in menimo, da je zakon treba spremeniti. A ne tako, da bi kar višali direktorjem plače, nasprotno. Naj se raje zdaj, ko imamo kompetentno upravljanje državnih podjetij s strani SDH, zadevo diferencira. Naj se ugotovi, kje so nagrade nekoliko primernejše, če se jih zviša, kje pa jih je morebiti treba znižati. To je razprava, ki v SMC še poteka. V Sloveniji imamo res zelo nesmiselne situacije, ko na določenih pozicijah, tudi v državni upravi, nekdo za svoje delo zasluži nesorazmerno več od tistega, ki opravlja precej bolj odgovorno delo. Te disfunkcije je treba odpraviti, treba je priti do sistema, ki bo bolje nagrajeval bolj uspešne in slabše nagradil manj uspešne. To je nujno, če želimo iti naprej.

Nadzornike SDH se je izbralo po zelo zapletenem postopku, v njem je sodelovala najprej kompetentna stroka, pa ministrstvo in nato še vlada. Izbrali smo ljudi, za katere smo verjeli, da so najboljši od tistih, ki so se prijavili, hkrati pa smo jim postavili zelo jasna merila v strategiji upravljanja državnega premoženja. Ta hip nimam nobenega razloga, da bi dvomil v njihovo strokovnost in delo. Če se bo izkazalo, da je res prišlo do kakšnih napak, bo seveda vlada preučila zadeve tudi z vidika odgovornosti, ampak v tem trenutku ocenjujem, da je treba pustiti SDH, da normalno deluje. Jasno pa je, da se pri vseh pomembnih zadevah dvigne veliko prahu, a je treba pustiti času čas, da se lahko zadeve jasno oceni, ko se ta razkadi.

Ravno v tem pogledu, ko gre za reformo, je bil Desus doslej zelo kooperativen. Zagotovo pa drži, da je vsaka koalicija zelo zahtevna stvar. Koalicijo sem sestavil, kot sem jo v danih razmerah pač lahko. Kot je znano, je bila zamišljena nekoliko širše, vanjo sem povabil tudi NSi, pogovarjali pa smo se tako ali tako z vsemi strankami. Oblikovali smo najbolj optimalno koalicijo, kot smo jo po volitvah lahko.

Dejstvo je, da moram kot predsednik vlade s to koalicijo zgodbo peljati naprej, in to je bistveno.

Proste roke imam v toliko, da lahko predlagam zamenjavo prav vsakega ministra. Za zamenjavo mora biti nato parlamentarna večina, in to je res težava tega sistema. Če bom ocenil, da je to potrebno, bom tudi kakega ministra predlagal za zamenjavo.

Sami veste, da je nekaj ministrov iz te vlade že odšlo. Tudi za odhod gospoda Janka Vebra sem moral porabiti precej energije, da sem parlament prepričal, da je njegova zamenjava nujna. Potrjena je bila z več kot dvotretjinsko večino. Razprava pred tem je bila zelo dolga, minister se je zelo upiral, čeprav je moral, ker je storil zelo hudo napako, to funkcijo na koncu zapustiti. Prepričan sem, da je to dokaz, da potem, ko sprejmem odločitev, da je treba odreagirati, to storim zelo odločno in argumentirano. Tako bo tudi v prihodnje. Dejstvo pa je, da ne morem, ker mi kdo morebiti prišepetava ali ker politične stranke pritiskajo name, pod temi pritiski kloniti. Tega ne dopuščam.

Na to vprašanje sem odgovoril že januarja, ko sem opravil na to temo zadnji temeljit premislek. Vlada dela naprej, dnevno spremljam delo ministrov, in če se bo izkazalo, da je kakšna menjava potrebna, jo bom pač državnemu zboru tudi predlagal.

Da je to strašno za ljudi in da so spet napadene evropske in občečloveške vrednote. Hkrati sem seveda takoj pomislil na to, da moramo v Sloveniji nemudoma poostriti budnost. Vsekakor pa sem pomislil tudi na to, da temu zlu ne smemo pustiti prevladati.