Poslovnež Tomaž Lovše je bil neuspešen v tožbi zoper časnik Dnevnik in njegovo nekdanjo odgovorno urednico Suzano Rankov zaradi objave policijskih prisluhov, ki so razkrili ozadje prodaje Mercatorja. Ljubljansko okrajno sodišče je vse Lovšetove zahtevke zavrnilo in mu naložilo plačilo vseh stroškov postopka. Zadeva še ni pravnomočna.
Sodišče je sklenilo, da so avtorji člankov izvrševali ustavno pravico svobode do izražanja mnenj in da je ta zaradi izrednega javnega interesa glede prodaje Mercatorja v Sloveniji pretehtala nad tožnikovimi osebnostnimi pravicami. Naklepa škodovati tožniku sodišče ni ugotovilo.
Zavrnjena zahteva za prenehanje povzemanja prisluhov
Dnevnik je jeseni leta 2013 objavil vrsto člankov, ki so med drugim vključevali vsebino policijskih prisluhov Lovšetu, v katere so se ujeli tudi drugi slovenski in tuji vplivni možje (med drugimi odvetnik Miro Senica, prvi mož hrvaškega Agrokorja Ivica Todorić ter šef Goldman Sachs za srednjo in vzhodno Evropo Alexander Debelius). Lovše je na sodišču zatrjeval, da so novinarji grobo kršili njegovo pravico do zasebnosti, časti in dobrega imena, a mu sodišče ni pritrdilo. Poleg zahtevka za umik člankov, zahtevka za opravičilo, zahtevka za sklic novinarske konference in preklic navedb je sodišče zavrnilo tudi zahtevek, s katerim je Lovše terjal prenehanje povzemanja prisluhov.
Sodišče je v sodbi med drugim zapisalo, da so sporni članki »prispevali k boljši obveščenosti ljudi in k družbeno odgovorni javni razpravi o ozadju prodaje Mercatorja« ter še, da »vsebina člankov ne predstavlja neupravičenega posega v osebnostne pravice tožnika, v njegovo čast in dobro ime, ker je šlo za razpravljanje o za demokratično družbo pomembni zadevi«. Sodišče o verodostojnosti prisluhov ni podvomilo, sicer pa je njihovo vsebino s pričevanjem potrdil tudi Lovše, ki pa je vztrajal, da je šlo za senzacionalistično poročanje, vsebino, iztrgano iz konteksta, in podobno, a mu sodišče ni pritrdilo. Lovšetu se dogovarjanje, spomnimo, ni zdelo sporno. Kot je zatrjeval na sodišču, je Ivica Todorić pač njegov družinski prijatelj, ki mu je svetoval najprej brezplačno, potem pa pogodbeno. Prav tako je v dobrih odnosih z Mirom Senico, ki je bil sicer takrat kot odvetnik Mercatorja na nasprotni strani. Povsem normalno je po njegovem tudi, da pokliče botra svoje hčere, ki je izvršni direktor v Goldman Sachs, in druge prijatelje, da pomagajo pri podaljšanju moratorijev pri bankah upnicah, zaradi česar Mercator ni postal insolvenčen in prodaja ni padla v vodo.
Ozadje prodaje Mercatorja bi javnosti ostalo skrito
Sodišče je posebej presojalo vsak sporen članek. Ocenilo je, da ni šlo za ustvarjanje afere, temveč za prikaz ozadja prodaje Mercatorja, kar so »prepričljivo in verodostojno izpovedali avtorji člankov, katerih namen ni bil v diskreditaciji tožnika, temveč opozarjati na prodajo Mercatorja Agrokorju«. Po presoji sodišča so novinarji s svojimi izpovedbami sodišče prepričali vsaj o tem, da so imeli utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega, če ne že, da so bila objavljena resnična dejstva. »Navedeno pa izključuje protipravnost njihovega ravnanja,« je zapisalo sodišče. Novinarjem, ki so imeli pred sabo pristne, resnične pogovore tožnika s sogovorniki, ni mogoče očitati, da so ravnali v slabi veri, pravi sodišče in dodaja, da je dokazni postopek pokazal, da so ravnali v dobri veri in z namenom, da javnosti posredujejo natančne in zanesljive informacije ter prikažejo ozadje prodaje Mercatorja, ki je bilo skrito očem državljanov in bi očem javnosti tudi ostalo skrito, če Dnevnik spornih člankov ne bi objavil.
