Devetinšestdeseti filmski festival v Cannesu bo nocoj odprl Café Society, novi film Woodyja Allena, ki se vedno znova vrača na Azurno obalo, jasno, v programu zunaj konkurence za zlate palme, saj v nagrade že dolgo ne verjame več. Café Society je postavljen v Hollywood tridesetih let 20. stoletja in ga bomo morda lahko postavili ob bok Polnoči v Parizu (2011), v katerem je Allen romantično obdeloval takratno pariško umetniško in intelektualno srenjo.
Cinizem Woodyja Allena, cinizem kritikov
Do zabavne industrije z zahodne obale ima Allen precej ciničen odnos, kar je dokazoval skozi lastni opus, najbolj zadirčno bržkone v klasiki Annie Hall (1977), ko je opažanje Diane Keaton, kako da je Los Angeles čist, pospremil z besedami, da ga čistoča ne preseneča, »ker smeti tukaj ne mečejo stran, temveč iz njih proizvajajo televizijske šove«.
Približno enako pasji znajo biti filmski kritiki, ki se vsako leto zgrinjajo na Azurno obalo, da bi prisostvovali največjemu in najpomembnejšemu festivalskemu spektaklu. Za Cannes načeloma velja, da ustvarjalcem sodelovanje na festivalu pomeni veliko čast – in poslovno zmago – toda mnogi, ki so se v preteklosti opekli, znajo canski festival tudi zaobiti, saj se zavedajo, da lahko slab sprejem v tekmovalnem programu film tudi ubije. Do del v stranskih sekcijah je stroka precej prizanesljivejša, pri tistih v konkurenci pa gredo kritiki na nož. Vprašajte Gusa van Santa, čigar zadnjega filma Morje dreves leto dni po canskem masakru še nikjer na svetu niso predvajali v kinu, v ZDA pa sploh nima datuma premiere. Če parafraziram star špageti vestern: »Bog odpušča, tekmovalni Cannes ne.«
Ženske, belopolti, vedno isti?
In koga je Thierry Frémaux, programski vodja festivala, letos pripustil v tekmo za zlate palme? Enaindvajsetih filmov ne bodo vzeli pod drobnogled le kritiki in distributerji, temveč tudi devetčlanska festivalska žirija pod vodstvom avstralskega režiserja Georgea Millerja. Frémaux je moral znova odgovarjati na neprijetna novinarska vprašanja o domnevni politični (ne)korektnosti festivala (tudi o lanskoletni »aferi visoke pete«, ki naj bi jih organizator zapovedal kot obvezne), zato se je letos pripravil in postregel celo z zanimivimi statističnimi primerjavami. Najprej je povedal, da so letos obravnavali rekordnih 1869 celovečernih filmov, med katerimi so izbrali 49 naslovov in jih razporedili v štiri uradne sekcije. Takoj je padlo vprašanje o ženskih kvotah; Frémaux je napade odbil takole: »V programu je 20 odstotkov avtoric, Unesco pravi, da je na svetu sedem odstotkov režiserk.«
Nato je na vprašanje, zakaj vedno gledamo ene in iste (režiserske) obraze, Cannes primerjal z Louvrom (!), češ, »nihče ni tako nor, da bi z muzejskih sten odstranil Mono Lizo«.
Z zagovorom »beline« canskega izbora, ki so ga novinarji na silo želeli problematizirati v luči letošnje oskarjevske mantre #OscarsSoWhite, pa jim je Frémaux končno stopil na prste in jim povedal, kar jim gre: »Ah, novi trend! Barva kože. Kaj bo naslednje? Višina? Barva las? Jeff Nichols je posnel film o medrasni zakonski zvezi v Ameriki šestdesetih let; prav nič me ne zanima, ali je Nichols bel ali črn.«
Tekmovali pa bodo...
Toliko o predfestivalskih kontroverznostih, brez katerih v Cannesu nikoli ne gre. Preglejmo raje tekmovalni program, za katerega drži, da je déjàvujevski, samo štirje režiserji namreč še niso tekmovali za palme: Brazilec Kleber Mendonca - Filho, Nemka Maren Ade, Romun Cristi Puiu in Francoz Alain Guiraudie; a tudi pri njih ne gre za neke outsiderje, saj so vsi po vrsti ugledni in nagrajevani avtorji.
Pač pa bomo znova uživali v avtorskem jet setu, zdi se, da spet ne bo manjkal skoraj nihče: trinajst evropskih, po trije azijski in severnoameriški ter en južnoameriški predstavnik si bodo izmenjevali rdečo preprogo, med njimi (poleg že omenjenih) Park Chan Wook, Andrea Arnold, Cristian Mungiu, Paul Verhoeven, Asghar Farhadi, Ken Loach, Pedro Almodóvar, Xavier Dolan, brata Dardenne, Bruno Dumont, Brillante Mendoza, Nicole Garcia, Jim Jarmusch, Olivier Assayas, Sean Penn in Nicolas Winding Refn.
Festival bo vsaj malo tudi slovenski: v sekciji Cannes Classics bodo predvajali nedavno restavrirano Štigličevo Dolino miru, za katero je John Kitzmiller leta 1957 prejel zlato palmo za najboljšega igralca.
