Moje pojmovanje filma v največji meri izhaja iz konstrukcionistične družbene teorije, ki se primarno ukvarja s tem, kako je naše dojemanje sveta umetno zgrajeno in posredovano od različnih ustanov ter množičnih medijev. Vprašanje nacionalne identitete je bilo v Sloveniji po osamosvojitvi vsepovsod v ospredju in moja teza je bila, da se je ta nagnjenost k nacionalizmu odražala tudi v slovenskem filmu. Še zanimivejše pa se mi je zdelo vprašanje, kako se sploh zgodi, da imajo filmski ustvarjalci takšno željo po prilagajanju prevladujočim ideološkim tokovom, da tudi sami začnejo graditi pripovedi o lastni narodnosti.
Če v filmu govorijo slovensko, je to že neka identifikacijska točka nacionalne identitete. Katere so še druge? Kako bi filma, kot sta Arheo in Circus Fantasticus, lahko prepoznali kot slovenska?Nacionalna identiteta se lahko kaže v vseh fazah kroženja filma v družbi. Od tega, kdo ga financira, katero produkcijsko podjetje ga posname, kakšna je tematika filma, kateri jezik govorijo v njem, pa vse do njegove distribucijske strategije. Vzemimo primer filma Gremo mi po svoje, ki je bil posnet z državnimi sredstvi, govori o slovenski kulturi ter je narejen za slovenski trg, torej je le stežka spregledati njegovo povezavo s slovensko nacionalno identiteto. Po drugi strani pa se filma Arheo in Circus Fantasticus ponujata kot ravno nasprotna primera slovenskih filmov, ki imajo izrazite transnacionalne ambicije in ciljajo na mednarodni uspeh, temu pa prilagajajo tudi svoje izrazne načine, v katerih ni nikakršnih nacionalnih elementov. Ta filma sta pri nas doživela komercialni neuspeh, kar je po mojem mnenju eden očitnih kazalnikov, da gledalci pri nas veliko raje gledajo tisti prvi tip filmov, ki odkrito govorijo o nacionalni identiteti. Filmska kultura je pri nas zaradi več dejavnikov na prenizki ravni, da bi filmi, ki raziskujejo alternativne filmske izraze, doživeli kakršen koli uspeh.
Zakaj ste se v analizi konkretnih filmov osredotočili na pet uspešnic?Številka pet je seveda arbitrarna, ampak že bežen pogled na to, kakšne številke so pri gledanosti dosegli najuspešnejši slovenski filmi po osamosvojitvi, odkrije, da je ta peščica filmov imela nesorazmerno večjo gledanost od povprečnega slovenskega filma. Gledanost filmov, kot so Outsider, Petelinji zajtrk in Kajmak in marmelada, ne bi mogli opisati zgolj kot »nadpovprečno gledane«, temveč se njihova gledanost meri vsaj v desetkratniku številk, ki jih sicer dosegajo slovenski filmi, s čimer so imeli tudi veliko večji vpliv na slovensko kulturo. To, da ljudje radi gledajo prav te filme, pove veliko o tem, s kakšnimi zgodbami se slovensko občinstvo identificira. Po nekem naključju se izkaže, da so ravno ti filmi v veliki meri prežeti z nacionalnimi simboli in temami.
Ali niso nekateri od teh filmov dokaz, da so lahko komercialno uspešni prav kot nacionalno »nečisti«?Tako je, vendar pa nacionalna čistost še zdaleč ni edina oblika vztrajanja javnega diskurza o nacionalnosti. Tudi različni kritični, ironični, celo ponižujoči pristopi k refleksiji lastne nacionalnosti skrbijo, da ta tematika kroži med ljudmi in jih interpelira v določen profil nacionalne identitete. Slovenska identiteta je tudi v filmu po osamosvojitvi kazala očitne znake, da trpi za manjvrednostnim kompleksom, in eden opaznejših trendov je denimo pojav »nacionalne samoaverzije«, zaničevanja lastne nacionalnosti. S tem si je možno razložiti, kako režiser, kakršen je Branko Đurić, skozi pretvezo humorja tako odkrito ponižuje Slovence, a ga obenem to občinstvo tako množično obožuje.
Med temi petimi filmi ste izbrali tudi Nikogaršnjo zemljo, ki je mednarodna koprodukcija z manjšinskim slovenskim deležem. Ali takšno koprodukcijo lahko štejemo za slovenski film? Ali se v primeru mednarodnih koprodukcij nacionalnost ne določa po denarju, torej po večinskem producentu?Sam se ne bi opredelil do tega, ali je to slovenski film ali ne, pač pa se mi zdi zanimivejša že sama debata o tem vprašanju, ki je namreč opazno spremljala poročanje o tem filmu v slovenskih medijih. Fascinantno je, da film Nikogaršnja zemlja sam po sebi sploh ni govoril o slovenstvu, a ko je postal predmet polemik o tem, ali so manjšinske koprodukcije še vedno »naši filmi«, ga je ravno ta naknadna debata nepovratno zaznamovala z nacionalističnim tonom.
Katera gledalska izkušnja vam je bližja: v kinu ali doma?Sam pripadam generaciji filmskih kritikov, ki je otroštvo preživela ob videokasetah, se kasneje poklicno izobrazila na spletu prek Origonsa in Karagarge, obenem pa seveda vzporedno obiskovala tudi kino. Prav zato si ne predstavljam, da bi se moral odločiti za eno ali drugo, oboje je nepogrešljiv del izkušnje filma. Kot kritik se lahko o dojemanju filma mnogo naučiš že samo z razmišljanjem o tem, kako prostor, čas in način ogleda filma na čutni ravni vplivajo na tvoje mnenje o njem. Sicer pa je gledanje filmov, ko jih gledaš poklicno in jih vidiš nekaj sto na leto, izguba časa. O filmu se veliko več naučiš z branjem knjig kot pa z gledanjem filmov samih.
