Žiga Virc, režiser filma Houston, imamo problem!: »Film lahko doživiš kot hvalospev Titu ali pa vidiš ogromno negativnih plati«

Mladi režiser je nase prvič opozoril s kratkim filmom Trst je naš!, ki je bil leta 2010 nominiran za študentskega oskarja, s Houstonom pa povzročil pravo malo histerijo že pred štirimi leti, ko je na youtube lansiral napovednik za film. Mediji po nekdanji Jugoslaviji so takrat ugriznili v vabo, film pa je z beganjem o tem, kaj je res in kaj ne, postal senzacija, še preden je bil posnet. A ne glede na to, kaj drži in kaj ne, Houston, imamo problem! prav gotovo je dokument nekega časa. Časa Jugoslavije in Tita ter njegovega odnosa z ZDA, pa tudi zakladnica še nikoli objavljenih arhivskih posnetkov, ki Tita prikazujejo v pro et contra luči oziroma takšni luči, kot si jo gledalec nastavi sam. Vsekakor pa ne gre zanemariti niti njegovih komičnih komponent, saj pravih priložnosti, da bi se lahko nasmejali ob Titovi polomljeni angleščini med obiskom Amerike ali Kennedyjevem vljudnostnem pozdravu ob koncu telefonskega pogovora, naj pozdravi »gospo Tito«, doslej še ni bilo.

Skoraj pet let dela na filmu, pri katerem je sodelovala tudi televizija HBO in za katerim je na stotine ur pregledovanja arhivskih posnetkov in sedenja v montaži, se v končnem rezultatu brez dvoma pozna. Prav tako pa ni dvoma, da Houston čaka lepa festivalska in kinematografska pot – takoj po Tribeci v Sloveniji in po državah nekdanje Juge, nato pa naprej vse do jesenske televizijske premiere na HBO.

Za nami je štiri leta in pol dolga pot, Tribeca pa je zagotovo prvovrstna priložnost, da film dobi zalet za kinodistribucijo. Osebno sem si zelo želel takšen tip festivala oziroma točno ta festival. Zmeraj je bilo nekje v glavi, da bi bilo super, če bi bil film sprejet sem.

Iz dveh razlogov. Film je delno orientiran na zahod. Ker obravnava ameriško-jugoslovanske odnose, se mi je vedno zdelo, da bi bil lahko zanimiv za ZDA, po drugi strani pa smo del filma tako in tako snemali v New Yorku in v enem kadru vidimo celo to stavbo, v kateri poteka festival.

Reakcije ameriških medijev so odlične. Film se poigrava z igrano-dokumentarnim žanrom, kar pomeni, da je zmes fikcije in realnosti. Iskanje te meje pa je tisto, kar je za vse zelo intrigantno, odpira dialog in uvršča film med tiste, o katerih se govori še dolgo po projekciji. Predvsem je zanimivo, da o filmu ne pišejo samo filmski mediji, temveč tudi iz drugih strok. Kmalu po premieri je članek objavil na primer Scientific American, česar res nismo pričakovali. Vsak na film gleda s svoje perspektive in tako je bilo tudi zamišljeno.

Družinska podjetja so vsekakor posebnost v splošnem poslovnem smislu. Če se družinski člani v poslu dobro ujamejo, je to odlična osnova za kvalitetno delo. Prisotno je veliko medsebojnega zaupanja, nikoli nimam občutka, da ostanem pri kakšni dilemi sam. Pomembno je, da ekipa stopi skupaj predvsem v najbolj kritičnih trenutkih, in to je pri družinskih firmah lažje. Seveda pa nismo edina gonilna sila projekta, pri Houstonu je sodelovalo večje število partnerjev in sodelavcev. Mednarodne koprodukcije so z avtorskega vidika zelo privlačne, ker se lahko pri različnih dilemah in fazah produkcije obrneš na mednarodno ekipo ljudi iz filmske stroke.

Glavni producent filma je sicer naša produkcijska hiša Studio Virc. Koproducenti in investitorji pa večinoma izbirajo filme predvsem na osnovi kakovostno pripravljenega projekta. Je pa odvisno od vsakega posameznega investitorja, kaj ga pri projektu najbolj pritegne. Vsem sta pomembna sporočilnost filma in avtorski pristop, za nekatere pa je pomemben tudi pomen filma na njihovem teritoriju. Sva pa z Boštjanom (Vircem, op.p.) prepotovala na tisoče kilometrov in imela več kot sto sestankov, da smo na koncu uspešno zaprli finančno konstrukcijo.

Pomagali so vsi koprodukcijski partnerji, RTV Slovenija, Slovenski filmski center, nemška televizija WDR, HBO Europe, evropski sklad Media, Eurimages, hrvaški avdiovizualni center in katarski filmski sklad. Mednarodni partnerji ogromno pripomorejo tako pri kakovosti filma kot njegovi prepoznavnosti. Film na neki način jemljem kot avtorsko delo in vsi so ga tako dojemali in mi pustili kreativno svobodo, hkrati pa sem, kadarkoli sem želel, od njih dobival povratne informacije. Po drugi strani pa ima, kar se distribucije tiče, vsak partner neke svoje kanale, ekipe ljudi, ki verjamejo v film, ekipa ljudi pa bo seveda naredila veliko več, kot lahko naredi en sam človek. Da pride film na Tribeco, mora biti seveda primerno dober, definitivno pa pomaga tudi znanje producentov o tem, kako film predstaviti. Na Tribeco je bilo poslanih več kot 6500 filmov in selektorji morajo vedeti, kateri filmi so dovolj pomembni, da si jih pogledajo. Mednarodna koprodukcija pomaga, da si film sploh pogledajo, ker velikokrat slišim, da avtorji pošiljajo filme, pa si jih nihče sploh ne pogleda.

Kot filmar sem po eni strani zvest svojemu avtorskemu jazu, ki je še vedno osnova, po drugi strani pa moraš razmišljati tudi, kaj se bo s tem filmom zgodilo. Po domače povedano, res ne bi rad videl, da bi v film vložil štiri, pet let svojega življenja, potem pa bi imel v kinu tri tisoč gledalcev. Ne me narobe razumeti. To ni oportunistično, ampak praktično razmišljanje. HBO Europe je zanimalo ravno nekaj takega, kar bi ustrezalo temu trgu, Hanka Kastelicova (izvršna producentka za dokumentarne filme pri HBO Europe, op.p.) pa je bila pri tem projektu zelo prisotna že od začetka. Zelo je verjela vanj in blazno sem vesel, da smo šli skupaj v to zgodbo, pa tudi odzivi z HBO, tako evropskega kot ameriškega, so zelo pozitivni in želim si, da bi v tej postavi ustvaril še kaj.

O proračunu filma ne morem govoriti, ker je bilo ogromno zasebnih investitorjev, gre pa za povprečen ali podpovprečen evropski filmski proračun. Snemali smo sicer z zelo majhno ekipo. Lahko namreč snemaš z ogromno ekipo, ki jo imaš na dveh lokacijah, ali pa jo zminimaliziraš in z njo obredeš pol sveta, tako da sem se raje odločil za drugo možnost.

Lokacij je bilo ogromno, kar nekaj držav bivše Jugoslavije, Slovenija, Hrvaška, Srbija, del filma smo snemali v Avstriji, na Slovaškem, v Maroku in v ZDA, od vzhodne do zahodne obale – Houston, Dallas, Washington, New York, tako da je bil to res velik produkcijski zalogaj.

Pri mednarodnih koprodukcijah gre za skupek razlogov, zakaj se zgodijo. Eden od njih je zagotovo ta, da večina mednarodnih koproducentov išče mednarodno zanimivo zgodbo, ki ni nujno lokacijsko povezana z njimi. V končni fazi gre tudi za slovensko produkcijo, ker smo slovenski avtorji, res pa je, da v Sloveniji nismo snemali veliko. Mednarodni koproducenti vedno iščejo mednarodno zanimive zgodbe. Katar je tak primer, saj katarski filmski sklad išče zgodbe, ki so zanimive za širše občinstvo.

Ko smo januarja 2012 na youtube prvič naložili napovednik za film, je bilo iz youtubove statistike zelo hitro jasno, katere države nas zanimajo in katere ne oziroma katere države se zanimajo za film. To je zelo pomagalo pri idejah, komu sploh ponuditi film. Največja neumnost, ki jo lahko narediš, je, da rečeš, moja zgodba je pa tako univerzalna, da zanima ves svet, ker se bo v njej vsak prepoznal. To je zame bullshit. Pri nas je bilo pomembno ravno to, da smo iz statistike točno videli, katere države film zanima, in to so bile zagotovo države bivše Jugoslavije, ZDA in kar nekaj nordijskih držav.

Poigravanje s fikcijo in dokumentaristiko sicer ni popolnoma nova forma. Res pa je, da smo očitno pri tem naredili korak dlje in odprto povabili gledalce h kritični presoji. Domnevam, da se z medijsko manipulacijo sicer srečujemo vsakodnevno, pa najbrž tega niti ne vemo. In to je glavno sporočilo filma.

Premierna projekcija je bila zelo pozitivna, ker je bila naša ideja, da delamo igrano-dokumentarni film. Z njim smo hoteli sprožiti ravno dialog o tem, čemu kdo verjame. Nekateri ne verjamejo nič, nekateri verjamejo vsemu, vprašanja pa so bila takšna, kot smo si želeli, da bi bila. Najbolj zanimivo pa je bilo, da so bili najbolj skeptični ravno pri nekaterih arhivskih stvareh, ki so popolnoma realne, faktografske. Arhivi so arhivi. Večinoma.

Zelo preprosto. Kot filmar, ki svojega filma ne predstavlja kot dokumentarni film. Tako kot pisatelj, ki svojega dela ne predstavlja kot zgodovinsko eksaktni leksikon, ampak reče, to je zgodovinski roman, avtorsko delo, z vsebino lahko delam, kar želim. Da služi namenu, torej zgodbi in sporočilu. Tukaj je treba razlikovati dve stvari. Če rečeš, da je vse res in da gre za dokumentarni film, pa si priredil resnico, je to tako, kot če bi to naredil novinar, takoj ko vstopimo v polje igranega filma ali zgodovinskega romana, pa se lahko igramo s čimerkoli. Večina hollywoodskih filmov bazira na nekih zgodovinskih dejstvih, potem pa priredijo vsebino, da služi namenu in zgodbi. Mi smo tu v istem polju.

Tu imam sam morda malo nasprotno stališče. Prva stvar je seveda, kako sploh dojemamo realnost. Če smo v igrano-dokumentarni sferi in smo naredili domačo nalogo ter ljudem povedali, naj bodo kritični do tega, kar vidijo, in na kaj naj bodo pozorni, mislim, da je to pošteno. Se pa lahko zgodi, da prikrojiš resnico in ljudem ne poveš, kaj je bilo prirejeno. Najbrž se to veliko dogaja in še sami ne vemo, kje vse, v končni fazi tudi v primeru zgodovinskih resnic. Zgodovino vedno pišejo zmagovalci. Torej, kaj je zgodovinska resnica? V Sloveniji imamo s polpreteklo zgodovino še vedno težave, ker ne moremo potegniti črte pod to, kaj je res, saj ima vsak svojo resnico, svojo verzijo resnice.

Tako je. To je tudi namen celotnega projekta.

V projekt nisem šel s podcenjevalno držo do gledalcev. Daleč od tega. Ideja je bila opozoriti na potencialen problem, ki ga imamo v družbi oziroma v medijskem prostoru nasploh in našem dojemanju različnih vsebin, ker stvari danes konzumiramo veliko hitreje kot včasih in se nikoli zares ne ustavimo in začnemo o nečem razmišljati.

V osnovi sem filmar. Mi delamo film, ne zgodovinski leksikon. Vse skupaj se je začelo tako, da smo raziskovali različne teme za bodoči projekt in začeli brskati po arhivih, v katerih smo našli različne zanimive stvari. Stvari, ki niso bile državna skrivnost, ampak so javno dostopne, a same po sebi nikomur niso zares intrigantne. Podatki o tem, koliko denarja je Jugoslavija dobila od ZDA v šestdesetih letih in kasneje, pa tudi takoj po drugi svetovni vojni, kako je porabila ta denar in čemu je bil namenjen, so za splošno javnost sami po sebi precej nezanimivi. Ko sva se z Boštjanom usedla skupaj, pa sva ugotovila, da so kot koščki mozaika, iz katerih, če jih sestavimo skupaj in imamo v mislih predvsem to, da smo filmarji in ne zgodovinarji, lahko sestavimo zelo zanimivo zgodbo, ki ima jasen dramaturški lok, suspenz, zaplete, razplete, ter naredimo neke vrste simbolno zgodbo o vzponu in razpadu Jugoslavije.

Tako je. Oziroma skozi zgodbo o mitu o jugoslovanskem vesoljskem programu. Ko me sprašujejo, od kod ta mit, mi nikoli ni povsem jasno, kako smo prišli do njega. Po svoje je bil ves čas na pladnju in gre bolj za vprašanje, ali je bila prej kura ali jajce. O Jugoslaviji obstaja milijon mitov. Slišal sem celo mit, da so Tita na Zemljo pripeljali Marsovci. Mit o jugoslovanskem vesoljskem programu pa je najbolj intriganten ravno zaradi tega, ker pove točno takšno zgodbo, kot je Jugoslavija dejansko funkcionirala.

Če zelo posplošim, mislim, da so bile idejno stvari zelo dobro zastavljene. To trditev bi podkrepil s tem, kar sem videl, ko smo pregledovali arhivske materiale. Blazno fascinantno mi je bilo, ko sem, ne glede na to, da šlo za totalitarni režim, komunizem, našel posnetek Tita z gospodarstveniki, iz katerega bi, če bi stvari, o katerih so se pogovarjali, vzel iz konteksta, sklepal, da je to najbolj kapitalistična država na svetu: od kod bomo uvažali, kam bomo izvažali, kako bomo dobili devize in podobno... Je pa tu seveda bil neki skupek težav, gospodarskih, političnih, socialnih, družbenih, ki je privedel do tega, da je Jugoslavija razpadla, tako da sistem v končni fazi očitno ni bil tako dobro zastavljen, sicer bi Jugoslavija še vedno obstajala.

Ko smo bili že pri koncu montaže, smo povzeli ameriški koncept in naredili testno projekcijo za dve polni dvorani publike, ki je predstavljala celotno populacijo, tako po starosti, izobrazbi in vsem drugem. Dobili smo zelo zanimive podatke. Ena od stvari, ki so nas zanimale, je bila, kaj je sploh bistveno pri filmu, saj obravnava veliko tem, ki pa so sklenjene v neko zelo enotno zgodbo. Starejša generacija, tista, ki ima negativne spomine na prejšnji režim, je film dojela kot potrditev, zgodbo malega človeka, ki ga je sistem zatrl, ljudje z več jugonostalgije, ki so v tem sistemu, režimu živeli udobneje, pa film jemljejo kot jugonostalgičen film.

Rojen sem v Sloveniji in Jugoslavije nisem nikoli doživel, tako da nimam pojma, kaj naj bi bilo pro et contra. Edino, kar smo hoteli, je bilo narediti intriganten film z repom in glavo. Je pa res, da nekateri posamezniki in družbe, ki so imeli podobno izkušnjo, kot je predstavljena v zgodbi, vzamejo zgodbo iz konteksta in rečejo, to je naša zgodba. Ampak to se zgodi vedno, sploh kadar govorimo o filmu, ki ima zelo močne politične aspekte. Kar je v končni fazi super.

Razlag je bilo ogromno, mi pa smo se poigravali ravno z mitologijo, ki je je bilo na Balkanu izjemno veliko. Kaj je sploh mit? Mit je samo poenostavljena obrazložitev nečesa, kar je zelo kompleksno. To je vsa filozofija mita, zelo preprosto. Ljudje smo že po naravi takšni, da si želimo stvari čim bolj preprosto, jasno obrazložiti. In zato so miti zelo močna in kot takšna tudi blazno kompleksna stvar. Stvar, kot je finančna pomoč neke ogromne velesile, kot so ZDA, komunistični državi, kot je Jugoslavija, odpre toliko vprašanj, da lahko preštudiraš ogromno dokumentov, arhivov in se s tem ubadaš nekaj let. Najbolj preprosto je reči, da je Jugoslavija prodala vesoljski program, in je problem rešen.

Ja, dejansko je Jugoslavija takrat svoj zunanji dolg poskušala rešiti z izvozom dobrin, pa ne samo z yugom, izvažala je tudi čigumije, pohištvo, vino. Po vinorodnih okoliših so pobrali rdeče vino, ga zmešali skupaj, dali na čezoceansko ladjo in poslali v ZDA, da bi ga prodajali kot Yugoslavian vine. Tega je bilo ogromno, a smo v filmu morali stvari selekcionirati glede na to, kaj nam paše v zgodbo.

Odgovor je že v vašem vprašanju. V odnosu do Jugoslavije sem neobremenjen. Skozi raziskave seveda razumeš, da je bila to zelo kompleksa struktura, ki ni bila črno-bela in ki je več kot očitno imela slabe lastnosti ter prav tako več kot očitno dobre lastnosti. Jugoslavijo sem vzel kot bazen neke enigme in jo potem uporabil kot avtorsko pravico, da iz tega naredimo zanimivo zgodbo. Na koncu se niti nismo več obremenjevali s tem, kaj je res in kaj ne, ampak kaj bo film naredilo zanimiv.

Ogromno. Montaža je trajala približno deset mesecev, ampak to pomeni, da sva bila z montažerjem v montaži vsak dan, od jutra do večera. Nekatere scene so v filmu samo hipne ali dolge po minuto, pa smo jih montirali tudi po en teden. Kar zadeva arhive, potrebuješ predvsem potrpežljivost in veselje do tega dela ter ljudi, ki so to pripravljeni pregledovati. Večina arhivov je dokaj dostopnih, potreben je samo čas. Zelo so nam pomagali zaposleni v arhivih na Filmskih novostih in RTV Slovenija, veliko arhivov pa je dostopnih tudi na spletu. Filmske novosti v Beogradu imajo denimo super arhiv, saj so bili napol Titova piarovska mašinerija, ki je snemala vse njegove poti, tako da so mi zelo pomagali. Ko smo videli zmontiran material nekega dogodka, smo prosili za originalni material, ki so ga kamermani posneli v sedemdesetih letih, oni pa so prinesli goro kolutov, ki smo jih nato pregledovali ure in ure, da smo našli zanimiv kader Tita, za katerega smo točno vedeli, da bo prišel prav v določenem delu zgodbe.

Ja. Titov obisk pri Kennedyju je zelo zanimiv primer. V Filmskih novostih smo našli nekaj filmskih posnetkov zelo visoke kakovosti, a ne celotnega pogovora, temveč samo sliko, v drugem arhivu pa smo našli posnetek skoraj celotnega pogovora Tita in Kennedyja, vendar s slabim zvokom ali zelo slabo sliko. Potem smo brskali naprej in v nekem ameriškem arhivu našli še tonski posnetek tega govora. V vseh treh primerih gre torej za isti dogodek, a je dejansko sestavljen iz treh, štirih različnih arhivov, da smo lahko združili zvok in sliko in dobili skoraj oba cela govora. Ko smo ju sestavljali, smo morali tako rekoč brati Titu z ustnic, da smo našli tonske zapise, ki so ustrezali temu, kar je povedal na filmu. Titova angleščina je bila tako fascinantna, da sem si rekel, to mora biti v filmu. Poleg tega je tako slabo govoril angleško, da ko smo to montirali, sploh nismo razumeli, kaj je rekel, in smo v Kennedyjevi predsedniški knjižnici v arhivu poiskali prepis govorov na papirju, ki smo ga nato dali v podnapise.

Tako je, to je posnetek, ki smo ga prav tako našli v Kennedyjevi predsedniški knjižnici.

Če delaš film na zelo specifično temo in točno veš, kaj potrebuješ, lahko predaš iskanje komu drugemu, pri nas pa je bil problem ta, da se je zgodba sooblikovala s tem, kar smo našli v arhivih. Tako sem moral biti vedno zraven, razmisliti, ali lahko to kje uporabimo ali ne. Posnetek, na katerem je Tito zaskrbljen, kadi cigaro in ima sončna očala, ni nekaj, kar imaš napisano v scenariju, ampak obratno. Najdemo recimo Tita v kopalkah, zraven pa pudlje na napihljivi blazini, ki jih sprehaja po morju, in to uporabimo. Žal mi je le, da se na posnetkih ne vidi, da je imel v morje speljano še rdečo preprogo.

Zgodba se je gradila dokaj organsko, saj smo pri raziskovanju teme naleteli na mnogo zanimivih zgodb, arhivov in drugih materialov. To pomeni, da je eno vodilo k drugemu, moja naloga pa je bila ves čas držati te elemente v jasni dramski strukturi. Nekatere manjše zgodbe in anekdote so sicer zelo zanimive, vendar velikokrat žal niso služile svojemu glavnemu namenu. To pomeni, da nismo delali zgodovinskega leksikona, temveč neke vrste zgodovinski filmski roman, poln zapletov in suspenza. Liki pa podajo svojo osebno zgodbo znotraj tega. Tudi na lik predsednika Tita smo gledali kot na klasičen filmski lik s svojimi dobrimi in slabimi stranmi, vzponi in padci.

Ogromno, že Filmske novosti imajo, ko greš v klet, sobane in sobane filmskih kolutov, to so tisoči kilometrov filmskega traku.

Mislim, da se zagotovo da narediti marsikaj. Naša glavna naloga je bila ravno ta, da naredimo iz Tita filmski lik s svojimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi, ne zgodovinsko osebnost. Da ga vidiš veselega, zaskrbljenega, skratka njegova čustvena razpoloženja, ki se vidijo na posnetkih, čeprav so jih zelo zakrivali, na primer z lepo glasbo, ker je bila to vseeno piarovska mašinerija.

To je pa izjava, ki jo vsak gledalec razume po svoje.

Mislim, da je to izjava, ki odpravi vse ideje o tem, ali smo za ali proti, ker je film za in proti. To je le ena izmed izjav, saj imamo v filmu tudi hvalospeve. Nekdo nam je rekel, da je pri nas, ko smo lovili neko ravnotežje, šlo za subverzivno dejavnost. Ravno zato, ker nisem obremenjen z Jugoslavijo in ker nisem bil v ekipi ljudi, ki bi jih lahko zaprli, če bi dali kaj takšnega v film, smo rekli, da lahko naredimo film, ki bo šel do konca – da se bodo ljudje res začeli spraševati o Titu. In ravno ta emocionalna izjava se je ujemala s tem, tako da sem si rekel, da mora ostati v filmu. Tako se v filmu ne postaviš ne na eno ne na drugo stran, saj lahko nekatere dele filma doživiš kot hvalospev Titu, po drugi strani pa vidiš ogromno negativnih plati tega sistema, in tudi ta izjava je v končni fazi na tej strani.

Ja, saj mogoče je to že oguljena fraza, ampak rad bi poudaril, da je pomemben koncept igrano-dokumentarnega filma, da vemo, kje smo, za podrobnosti pa je najbolj fino, da se gledalci sami sprašujejo, ker bodo na koncu morda presenečeni, ko bodo začeli odkrivati, kaj vse je izza tega.

Najbolj enostavno je na začetku ali koncu filma napisati izjavo, za kakšen film gre, a je bila že v začetku ideja, naj o tem ljudje začnejo sami razmišljati. Skratka, za tem stoji koncept, da lačnemu človeku nismo hoteli dati ribe, ampak ribiško palico, pa naj si jo sam ujame, in Žižek ponuja to ribiško palico. In ta izjava na koncu pove vse, hkrati pa tudi to, v kaj verjamemo, oziroma da tudi če je neka stvar popolnoma neresnična, lahko o neki stvari še vedno pove več kot pa stvari, ki so se res zgodile. Mogoče lahko o Jugoslaviji iz tega filma izvemo več, kot bi izvedeli iz kakega klasičnega dokumentarnega filma o Jugoslaviji, Titu ali režimu. Ljudje v resnici hočemo verjeti v stvari in nismo skeptični po naravi. Vedno ko spremljaš medijske vsebine, ugotoviš, da ljudje hočejo verjeti, tako da je naloga vsakogar, ki želi z njimi manipulirati, dokaj preprosta.

Slavoju Žižku je bil film poslan v potrditev in mislim, da se že zelo veseli, da bo predvajan na velikih platnih.

Pravijo, da v življenju ni naključij.