Tudi ta zgodba potrjuje ničkolikokrat dokazano dejstvo, da je čudodelni dvojec – talent in želja po znanju – doma povsod, v vseh družbenih slojih. Zgodovina je polna zgodb o izjemnih ljudeh, ki so iz neznosne revščine napredovali v največje duhove sveta – ker je nekdo ob njih v pravem trenutku razumel, kaj potrebujejo. Prav zdaj je v Cankarjevem domu na ogled razstava o znamenitem geniju iz Like, pokrajine, znane po nerodovitni zemlji, ovcah in kozah. Po drugi strani: koliko otrok, zlasti deklic med njimi, nič manj talentiranih, se pravi bistrih, odprtih, učljivih, je intelektualno in najverjetneje tudi čustveno shiralo v neizprosnih okoliščinah okolja? Na tisoče najbrž. Nekoč bi jim lahko postavili spomenik – spomenik žrtvam zatiranja ustvarjalnosti.
Tudi danes pravico do izobrazbe v nerazvitem svetu z roko v roki z vladami delijo multinacionalke in ne države s svojo avtonomno politiko. Multinacionalkam pa zadoščajo pridne roke in ubogljiv duh; dokler se to ne spremeni, bo zid revščine še naprej previsok, da bi lahko revni ušli svoji »usodi«. Izobrazba je navsezadnje tudi nevarna, ker odpira oči za izkoriščanje. In zato vladajoči razred vselej in povsod poskrbi, da je (najboljša) izobrazba dostopna le eliti. Piketty je v intervjuju v enem od slovenskih časnikov povedal, da povprečni prejemki staršev študentov z univerze Harvard ustrezajo prejemkom najbogatejših dveh odstotkov ljudi.
S sporazumom TTIP se moč multinacionalk za ubijanje duha seli tudi v Evropo. Če bo sprejet, bodo na primer evropske vlade morale revne še naprej držati v revščini. Da pretiravam? Niti ne. Po tem sporazumu lahko država še naprej spreminja zakone v skladu z javnim interesom, toda sporni členi sporazuma omogočajo, da lahko tuje korporacije na mednarodnih sodiščih zahtevajo odškodnino za izgubljeni dobiček. (Ob tem je dobro vedeti, da TTIP ni mrtev: drugo poglavje ISDS – Investor-state dispute settlement, ki govori o zaščiti naložb in reševanju sporov, so nedavno v evropski komisiji preimenovali v ICS in ta je še vedno v predlogu.) Ergo: sporazum omogoča, da lahko korporacije tožijo državo, če bi ta, na primer, dvignila minimalno plačo, saj bi ne po svoji krivdi izgubile del dobička… Revščina pa je, kot vemo, ena največjih ovir za izobraževalni in s tem socialni preboj.
A vrnimo se k našim malim nikolam, ki ta hip v Halozah ali Brkinih s svetlečimi očmi berejo zvečer pod odejo ali v domači garaži razstavljajo odslužen računalnik. Kakšne možnosti imajo pravzaprav inteligentni, učljivi, zvedavi otroci, ki vsi seveda niso geniji, a bi ob dejansko enakih možnostih lahko študirali na vsaki slovenski fakulteti? Na prvi pogled dobre. Slovenija je po enakosti v dohodkih ena od prvih držav na svetu. In ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič ima v veliki meri prav, ko zatrjuje, da imamo pri nas »dober, kakovosten, dostopen, vse vključujoč izobraževalni sistem«. Toda »dostopnost«, kot jo razume ministrica, je preozka. Na sedanji stopnji razvitosti izobraževalnih sistemov v Evropi namreč ne gre več za to, ali lahko vsi otroci dostopajo do šolskega sistema. Za to je poskrbela že Marija Terezija. Gre za to, ali imajo vsi možnosti, da gredo v skladu s svojimi sposobnostmi študirat tudi na najprestižnejše šole, ker te odpirajo pot do najprestižnejših in najvplivnejših položajev v družbi. Za Slovenijo lahko mirno zatrdimo, da jih nimajo.
Nasprotno, po eni od raziskav OECD (iz leta 2009) je verjetnost, da bodo šli otroci staršev z nizko izobrazbo po srednji šoli študirat, zelo majhna. Manj možnosti od slovenskih otrok imajo v povprečju le ameriški, kanadski in novozelandski otroci. Mednarodna raziskava znanja PISA pa je na primer razkrila, da najvišje učne dosežke pri nas dosega dokaj skromen delež otrok iz socialno deprivilegiranih okolij glede na druge države, skandinavske ali azijske na primer. Ker pri nas izobrazba v veliki meri odpira vrata do bolje plačanih služb, to pomeni, da so družbeni sloji manj prehodni, kot bi si želeli v državi, ki nima ne nafte ne rudnikov volframa in lahko stavi le na socialni kapital.
Pokojni predsednik državne komisije za vodenje ekstercev v OŠ Janeza Bečaja je redno opozarjal na velike razlike med šolami in regijami v Sloveniji, revnejša, vzhodna Slovenija je nenehno zaostajala, a bistvenega se ni spremenilo nič. Če ne štejemo tega, da so tovrstna opozorila potihnila… Tudi opažanja Državnega izpitnega centra, da o tem, kdo se bo vpisal na gimnazijo in kdo na poklicno ali strokovno šolo, ne odločajo le ocene, temveč v nemajhni meri tudi socialni status staršev, niso nikogar posebej vznemirila. Za slovensko vladajočo politiko, pretežno levo, v resnici to nikoli niso bila res ključna vprašanja vzgoje in izobraževanja. In še vedno niso.
Kot kaže, se bo elita še naprej tolažila, da je naš izobraževalni sistem »dostopen in vse vključujoč«. Bodoči Nikola Tesla naj torej lepo opravi poklicno maturo in gre na kakšno visoko strokovno šolo, lahko pa gre tudi kar delat. Študirali pa bodo »naši« otroci.
