Selvir Veličanin je bil begunec pred več kot dvajsetimi leti. Leta 1992 je prišel v Slovenijo, kjer si je sčasoma ustvaril novo življenje. Zdaj v novi domovini biva dlje časa, kot je v rojstni Bosni in Hercegovini v Kotorskem pri Doboju.
Pri 18 letih je moral v vojsko. Toda prelivanje krvi ni bilo zanj. Izkoristil je prvo priložnost za pobeg z bojne linije. »Ko je Bosanski Brod padel v srbske roke, je bil most porušen, ostal sem na hrvaški strani. Od tam so šli nekateri na fronto v Posušje, Mostar, Zenico, jaz pa sem dvignil sidro in odšel na drugo stran.« Strgal je dokumente in se usedel na potniški vlak. Pomagalo je, da je bil suh in deškega obraza. »Ko me je hrvaški policist na vlaku vprašal, koliko sem star, sem rekel, da imam 15 let.« Verjel mu je. Pot je Selvirja Veličanina najprej vodila v Zagreb k starim staršem. Dali so mu denar za vozovnico do Ljubljane, kjer so že bili mama in mlajša brata.
Leto dni v zaprtem begunskem centru
V Slovenijo se je odpravil skoraj brez vsega. »Imel sem le vrečko, v njej pa kruh in mesni narezek.« Ni vedel, v kakšne razmere se podaja. »Nisem vedel, da je bila meja za begunce že zaprta. Toda imel sem srečo.« Slovenska policista na meji sta zamižala na obe očesi in mu tako omogočila pot do Ljubljane. »Nikoli več ju nisem videl, ampak bi se jima rad zahvalil, ker sta me spustila naprej.« Če bi bila neprizanesljiva, morda Selvir Veličanin danes ne bi govoril slovensko in ne bi bil slovenski državljan. Morda ne bi delal kot voznik mestnega avtobusa. Morda ne bi živel klasičnega predmestnega življenja – v večnadstropni hiši, kjer biva več generacij iste družine.
Njegovo prvo bivališče v Ljubljani je bilo precej manj udobno. Nastanili so ga v begunski center na Roški cesti, kjer je bival vse do zaprtja, živel pa je še v današnjem azilnem domu na Viču. Da je begunec, mu je Slovenija verjela na besedo, brez mučnih zasliševanj in dolgotrajnih birokratskih postopkov. Sprva je bil center na Roški cesti zaprtega tipa. »Potreboval si dovolilnico, da si šel lahko ven za štiri ure. Če nisi prišel pravi čas nazaj, en teden nisi dobil dovoljenja za izhod.« Tako je bilo – kolikor se spomni – približno leto dni, nato je z novim upravnikom center postal bolj odprt. Za izhod ni bila več potrebna dovolilnica, lahko je prespal tudi drugje.
Na Roški cesti so se samoorganizirali. Igrali so košarko in nogomet, imeli improvizirano diskoteko, kajti neka humanitarna organizacija iz Italije jim je prinesla glasbeni stolp, zvočnike in napravo za mešanje glasbe. »Poleg tega si vedno lahko našel koga za pogovor.« Ni ga motilo, da je v isti sobi spalo okoli 20 ljudi. »Le v vrsti za prhanje je bilo treba stati kakih pet ur,« se je nasmehnil. Ko je govoril o bivanju na Roški cesti, ni dajal vtisa, da bi bila to travmatična izkušnja. Nasprotno. »Nobenih težav ni bilo. Tam sem bil vesel, kajti rešil sem si glavo. Le to je bilo pomembno.«
Soustvarjal je oddajo o beguncih
Že takrat se je vključeval v družbo. Bil je tonski mojster pri Kanalu A za tedensko oddajo o beguncih, kjer je dobil tudi prvo plačilo. »Zaslužil sem kakšnih 200 mark na mesec.« Tistih dni se rad spominja. Užival je v delu, spoznaval je novinarje in druge znane osebnosti z območja nekdanje Jugoslavije – Ahmeda Burića, Amro Bakšić, Aleksandra Saša Mlača... »Ja, moje življenje v Sloveniji se je zares začelo z begunsko televizijo.« Ta se je pozneje z imenom TV Demo, ki je združevala medije iz nekdanje Jugoslavije, preselila v Maribor, kjer je Veličanin dobil prvo spodobno plačo in prvič sam živel v stanovanju, kar pa ni dolgo trajalo. »Prek partnerske televizije iz Belgije smo se prijavili na evropski razpis, a zamudili rok za prijavo. Zato je zmanjkalo denarja in vse skupaj se je končalo.« Potem se mu je ponudila možnost za delo na Pop TV, a ker še ni imel državljanstva, službe ni dobil. Državljanstvo je dobil po dobrem desetletju v Sloveniji, ko je že zaplaval v druge vode.
Ko danes pogleda nazaj, se vanj prikrade nostalgija. Ne more mimo spomina na vojno. »Da bi dal življenje v vojni? Za koga?« In mimo ljudi, ki so begunci danes. »V njih vidim sebe. Ti ljudje bežijo, da bi si rešili glavo. Kdor tega ni doživel, ne more vedeti, kako je to.«
