Tako vsaj predlog komisije deluje v očeh višegrajske četverice, ki se je lani najodločneje zoperstavila sprejemanju beguncev s preselitvenimi kvotami. S predlogom, da bi države članice morale plačati četrt milijona evrov za vsakega zavrnjenega prosilca za azil, ki ga ne bi hotele sprejeti iz druge članice, kjer je njihovo število prekomerno naraslo, se begunska kriza v EU vrača na začetek.
Kot zaščitnica evropskih pogodb, v katerih solidarnost ni le moralna, temveč tudi pravna kategorija, evropska komisija poskuša z nadgrajevanjem dublinske uredbe popraviti del pravnega delovanja Evropske unije. Velik dotok beguncev po balkanski migracijski poti je lani jasno pokazal, da sta bila tako dublinska uredba kot tudi schengenski zakonik spisana za nekrizne čase. Nihče ni predvideval milijona beguncev na evropskih tleh in nihče tudi ni razmišljal, da bodo solidarnosti zavezane države članice na delitev bremen nemudoma pozabile. Čas za sprejemanje predlagane revizije dublinske uredbe je hkrati slab in dober. Kako je to mogoče?
Slab je zaradi krize solidarnosti v Evropski uniji. Ker so države s svojimi odzivi na begunsko krizo pomagale spodkopati moralno podstat integracije in so s svojimi kolebajočimi odzivi omogočile nadaljnji polet populistov na notranjepolitičnem parketu številnih držav, so tako hkrati same omejile svojo zmožnost ukrepanja v dobrobit integracije. Potrjevanje predloga revidirane dublinske uredbe bo zato velik preizkus, ali je etablirana evropska politika po mesecih negodovanja nad neobstoječo skupno begunsko politiko zmožna potrditi zamisel komisije, ki bi po relativno enotnem strinjanju za večji nadzor na zunanjih evropskih mejah utegnila poskrbeti tudi za večjo jasnost evropske begunske politike.
V času zmanjšanega pritoka beguncev v EU – in to je pozitivna plat –, v katerem prihaja do predloga komisije, bi se veljalo pripraviti na vnovičen povečan prihod beguncev v EU. Zastali mirovni pogovori s Sirijo so zgolj opomin, da begunci z Bližnjega vzhoda še zdaleč ne bodo usahnili. Kako dolgo je mogoče računati na zavzetost Turčije, da z bazarskim dogovorom z EU beguncem onemogoča plutje na otoke v Egejskem morju, je tudi vprašljivo. Čeprav bo Evropska unija Ankari poplačala zmanjšani tok beguncev z vizumsko liberalizacijo za turške državljane, je muhavost turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana nepredvidljiva. Evropska unija mu je z dogovorom za zajezitev migracij dala posredno legitimacijo, da nadaljuje avtokratsko preobrazbo Turčije. Postala je odvisna od voditelja, ki se je včeraj odrekel premierja Ahmeta Davutogluja, ker je ta začel dvomiti o predsednikovih načrtih, da ob načrtih za uvedbo predsedniškega sistema državo odmakne še od sekularne ureditve.
Usoda, ki bo doletela predlagano revizijo dublinskega sistema v času velikih paradoksov evropske notranje in zunanje politike, bo le še enkrat pokazala, ali bodo članice poskušale ustaviti kazalnike dezintegracije.
