No, kakorkoli že, očitno je prišlo do zamenjave seznama naslovov, saj je sporočilo takoj romalo v Neželeno pošto, kot vsa pošta z veliko naslovniki. Po teoriji zarote pa je možno tudi, da mi je svoj pozdravni govor poslal namenoma, da bom videl, kaj čaka mene in moje sorodne duše v bližnji prihodnosti. No, gremo lepo po vrsti.
Vseeno predvidevam, da je ambiciozni Petrič nameraval svoj govor poslati samo nekomu v branje in oceno. Nedopustnih pravopisnih napak se po mojem sploh ni zavedal, saj v svojem elektronskem sporočilu ne prosi za lekturo, ampak želi vedeti le, ali je svoje misli povedal jasno in razumljivo. Te pa niso kar tako, zato sem se odločil, da njegov govor v celoti objavim v svoji kolumni. Konec koncev, preberite ga in naj se potem vsak sam odloči, ali sem ravnal prav ali ne! (Za vsak slučaj sem pravopisne napake vseeno popravil, čeprav je besedilo s tem izgubilo svoj pravi sijaj.)
Izvolite:
Spoštovani udeleženci Izrednega kongresa Zveze Naprednih študentov Slovenije, drage študentke in študenti!
Kot novoizvoljeni predsednik se vam zahvaljujem za vaše zaupanje in vas pozivam, da se mi pri mojem delu in načrtih pridružite, da bomo čim prej uresničili naše nove ideale in spremenili našo družbo, naš dom in našo domovino, nazaj v biser pod Alpami, nazaj v tiho dolino reda in miru.
Nehajmo loviti rep in dovolite mi, da takoj zgrabim kačo za glavo! Zdaj gre za našo mladost! Zdaj govorimo o naši usodi!
Dovolj nam je tega neproduktivnega sranja o svobodi, o samostojnosti in neodvisnosti, s katerim nas pitajo že stoletje in pol! Kakšna svoboda neki in zakaj? Svobodni in srečni, ampak bosi in lačni! Premajhni smo in prerevni za svobodo in neodvisnost. Se sliši nekaterim grozno, nam pa ne!
Mi smo novi rod. Mi smo napredni in moderni. Mi smo zrastli ob rumenem tisku in resničnostnih šovih. Mi imamo globalno vrednostno lestvico, ki nas z novimi časi enači v želji in žeji po statusnih simbolih, zato smo bistveno bolj kompatibilni z realnostjo kot pa rdečemodrobeli fosili dvajsetega stoletja.
V vrtcu smo poslušali dekliško skupino Power dancers in doma s starši uživali ob nepozabnih glasbenih oddajah Stojana Auerja. Zato nam je všeč vse, kar je moderno in uspešno. Požvižgamo se na originalnost in samorastništvo. Mi hočemo biti enaki uspešnim. Ne zanimajo nas vzroki. Nas zanimajo samo posledice. V našem žepu seveda.
Humanost in solidarnost sta zame pojma brez vsebine, neučinkovita in nepotrebna. Pomagajmo najprej sebi in Bog nam bo pomagal, je naš moto. Menda je tudi najprej sebi brado ustvaril, ha ha ha! Veliko ljudskih modrosti govori nam v prid.
Klasična literatura v našem svetu ne pomeni nič, zato se radi pohvalimo, da ne beremo knjig. Škoda časa. Zakaj bi brali? Da bomo dovzetni za sočloveka, da bomo razmišljali o težavah drugih, namesto da bi poskrbeli zase, za svoj dom in za svoje najbližje, ki jim ideje mednarodne solidarnosti in sočutja ogrožajo eksistenco?
Naši heroji so Jobs, Zuckerberg in še posebej Goldman Sachs. Življenje je biznis. Študij je biznis. Ljubezen je biznis. Seks je biznis. Družina je biznis. Mi smo biznis.
Raje sem kolešček uspešnega sistema kot pa solza sreče v očesu mladega dekleta. Raje ji prodam robček, kot pa napišem pesem. Razen, če je bogatih staršev. Ha, ha, ha! Potem bi ji mogoče zguglal kakšen verz. Ha, ha, ha, hec mora bit!
Jebeš pokončnost! Nimamo več denarja za ideale starih časov! Bodimo raje realni in posledično poslovni! Sprijaznimo se, da je kakršenkoli idealizem mrtev! Mi, realni konformisti, smo edina alternativa današnji neodločnosti.
Stari svet, zgrajen na veri v boljšo in pravičnejšo prihodnost, se neusmiljeno podira. Prihodnost je ravno obratna, kruta in brezobzirna. Borili smo se za kapitalizem, zdaj ga imamo in ljubi Bog, dajmo se končno prilagodit novi realnosti!
Svoboda je padla za kredite! Kdo jih bo odplačeval? Mi!
Sprejmimo realnost brez velikih besed, skromno in poslovno. Vsi vemo, da bomo prej ko slej izgubili svoj jezik in narodno identiteto. V petindvajsetih letih se je pokazalo, v čem smo najboljši. V ničemer. In svet to ve. In čas ni na naši strani.
Prodajmo, dokler se še da, sebe in svoje, če jih kdo sploh še ima, ideale za dobro službo, za vrtiček in za nedeljsko mašo. Verjemite, da nam bodo zanamci hvaležni. Če se bomo pravočasno zavedli svoje majhnosti in se prilagodili, je še nekaj upanja. Gospodarji namreč še vedno cenijo ubogljivost.
S kravato, za preživetje, naprej! Jebi ga, ni druge.
Dovolj nam je idej o enakosti in bratstvu med narodi, idej o multikulturnosti in sožitju različnosti. Tega ni več. Moderni narodi so že zdavnaj zgradili ograje v svojih glavah in zdaj jih gradijo še na svojih mejah.
Nekatere kulture pač niso kompatibilne. Priznajmo si, da smo si s sosedom, ki mu sicer želimo, da mu krava crkne, bližji kot pa s tujci drugačne barve kože in drugih veroizpovedi.
Poglejte samo, kako je osebna svoboda trajno poškodovala vse, ki so se, kot ji sami pravijo, osvobodili okov patriarhalne vzgoje in se rešili, kot jim sami pravijo, predsodkov katoliške spolnosti. Kako je lahko dobro, kar je nenaravno?
Povejmo naši družbi, da jo je povozil čas. Da prihaja, ne, da je že prišlo novo štetje in da naj nas že enkrat spustijo za volan!
Mi smo novi rod! Mi smo upanje in sonce novega življenja! Mi imamo svojo estetiko, svoj okus za lepoto. Mi se smejimo drugačnim vicem. Nas ne ganejo tuje težave. Mi smo moderni.
Mi radi plešemo po tujih notah. To je včasih veljalo za nesprejemljivo in v nasprotju z ideali svobodne misli. Je pa danes nedvomno praktično in koristno. Bodimo demokratični in dovolimo vsakemu, naj si sam izbere svojega dirigenta in svojo vižo, s katero in po kateri bo plesal skozi lastno življenje.
Nas, Zvezo Naprednih študentov Slovenije, pa naj samozvani alternativci, časopis Mladina in Radio Študent pustijo na miru! Mi imamo radi našo, slovensko narodnozabavno muziko in turbofolk, pa kaj! To je glasba naše mladosti!
Z zadovoljstvom ugotavljam, da na študentskih prireditvah skoraj ni več tega preživelega in že dolgočasno idealističnega rocka. Da smo študentje končno uspeli na oder postaviti svojo glasbo, glasbo, ki je del našega pogleda na svet.
In ni več daleč dan, ko bo tudi Radio Študent spet predvajal glasbo, ki jo imamo študentje resnično radi. Naše heroje, Modrijane, Čuke, Gamse in Tanjo Žagar.
Pravijo, da smo konzervativni, zapečkarski, da potrjujemo označbo, da smo dunajski hlapci. Pa kaj! Smo, kar smo! Takšni smo preživeli stoletja! Mi pač menjavamo tuje gospodarje! In na koncu vedno preživimo! Dejstvo je, da na svojem ne znamo biti gospodar! Na žalost, ampak tako pač je.
Starim prdcem je svobodna miška padla v lonec.
Predsednik ZNŠS: Adolf Petrič
Tako, drage bralke in bralci, zdaj veste, kaj se nam obeta. Baje na mladih svet stoji. Očitno so si začeli graditi novega. Ampak brez mene. Jaz ostajam v svojem. Z mavrico namesto križa.
