Na spletu sem med poslušanjem celo naletel na priporočilo. »Album poslušajte, kot da gre za novo skupino, o kateri ne veste še nič. Brez predsodkov in brez starih zamer.« Hm? Ampak Lačni Franz ni nova skupina. In zakaj bi sploh nekdo – recimo v tem primeru glasbena agencija Kurz Rock Vibe – takoj namigoval, da se bodo spet pojavili predsodki in stare zamere?

Sem namreč od včeraj. Ko sem se rodil, je Lačni Franz izdal že štiri plošče. Ampak ko sem enkrat odkril Ikebano (1981), sem z brado do tal spoznal, da smo vsi skupaj še vedno za časom. Ali pa je bilo tisto tako napredno? Kakor koli že, Ladja norcev je deseti album nekoč mariborske skupine Lačni Franz. Pika. Če bi se Zoran Predin, sicer tudi pisec za ta časopis, odločil in album izdal pod drugim imenom, bi album seveda vtaknili drugam in ga tako dojeli. Pa ga ne moremo. Ker že na ovitku z gromozanskimi črkami piše Lačni Franz. Tako, iz prve, pa na fotografiji itak prepoznamo le Zorana Predina. Zraven so štirje muzikalno nadpovprečno sposobni tipi, ki bi jim pevec lahko bil gensko obdarjen ata.

Ampak dobro. Tudi preostali člani Franzev so leta 2001 izdali album V peni sprememb, pri katerem Predin ni sodeloval. Ker pač ime Lačni Franz šteje. Zelo, četudi okoli riti v žep. Ali okoli Zagreba prek Ljubljane nazaj v Maribor. Ali danes vse do Beograda in po bivši Jugi, kjer so dandanes še vedno manj obremenjeni s tem, kje živi in za koga navija Zoran Predin. Tam pač ni predsodkov ali starih zamer.

Nova kri za nove zmage?

Toda Lačni Franz, kot mi je bilo razloženo, je bil vedno bend, ki mu je bilo gladko vseeno za okolico. Na glavo in gremo, od izbire imena naprej to ni bil navaden bend. Kar koli naj bi že pomenilo »navaden bend«. No, zdaj, toliko let pozneje, smo v letu 2016, Predin jih šteje 57, Tine Čas (kitara), Anej Kočevar (bas), Boštjan Artiček (klaviature) in Luka Čadež (bobni) pa, kot rečeno, precej manj. Sveža kri za stare čase in nove zmage? V živo gotovo, čeprav je na marčnih koncertih še daleč najbolj odmevalo, da je sivolasi Oto Rimele, bizarni genij na kitari, znova stopil ob Predina in zasoliral. Kar veliko pove, še največ o tisti klasični misli, da se kolektivnega spomina naroda pač ne da nategniti.

Pa saj ne gre za to, da bi Ladja norcev kogar koli opetnajstila, nategnila, prinesla okoli. Ne. A vendarle je to album, ki skuša biti... no, navaden. Šest novih komadov in štiri priredbe (Praslovan, Jebiveter, Na svoji strani, Bog nima telefona). Zato je tole nekaj med albumom, kompilacijo, greatest hits in za-dobre-stare-čase ploščkom. Ki ima, bodimo pošteni, konkreten začetek. Ladja norcev je več kot legitimen uvod, je presežek, ki jih Predinu, mimogrede, v zadnjih letih ne manjka, vendar je morda prav vračanje k Praslovanu neke vrste konstantno iskanje samopotrditve in samozavesti. Se pa pozna, da je produkcija, ki jo je krmilil kar basist Anej Kočevar, precej oskubljena, neobdelana in ji, vsaj pri masteringu, ne bi škodila dodatna ušesa, ki bi dodala ščepec tiste franzevske prefriganosti. Četverica namreč pazljivo, zapakirano in prozorno pazi, da porine Predinov vokal čim bolj naprej, kar v Cmokfehtarju še deluje, čeprav koketiranje »daj lupčka, daj lupčka« z idejami francoske revolucije izpade rahlo banalno. Pa saj v bistvu vsi novi komadi opravijo svoje: Naj zadnji ugasne luč in Filma je konec sta povsem pošteni skladbi, toda zdaj Predin (pre)kopira ljudsko izrazje za potrebe refrenov za odtenek preveč direktno, da ne zapišemo naivno. Časi, ko je Lačni Franz pobral najboljše ljudske finte in jih naredil za refren... So mimo.

Praslovan Predin

Priredbe oziroma obdelave starih komadov so v najboljšem primeru zanimiv vpogled v to, kaj se zgodi z leti. Iskreno? Resda produkcija danes ponuja toliko več, toda ta zvok, ki ga slišimo danes, čez 20, 30 let ne bo odražal svojega časa, kot je to uspelo recimo zlasti komadu Bog nima telefona v njegovi prvotni izvedbi.

Če je album Ladja norcev fizični argument za koncertiranje, je torej legitimen izdelek, toda Lačni Franz v takšni zasedbi – vsaj na plošči – ne deluje kot bend. Ne še. Že zato, ker je preprosto preveč starih štiklov. Kar pa ne pomeni, da takšen Lačni Franz s Predinom v zelo suvereni vokalni formi v živo ne bo zadovoljil. Bo. Ravno zaradi svoje dediščine. Toda če Predin v svoji solo karieri resnično tu in tam še kdaj pokuka naprej, je tole žal bolj za časom. Kar pa bo, za tiste s Predinovim emšom, najbrž povsem okej. Samo da je. Praslovan.