Albanija je sijajen primer prvega. Turčija še bolj impresiven primer drugega.
Načelnik za organizirani kriminal in korupcijo albanske državne policije Kosta Beluri je bil pred dvema tednoma na sedežu policije v Tirani oster in brezkompromisen.
»Če je policist osumljen korupcije in je proti njemu sprožena preiskava, je takoj ob službo. Če se na sodišču izkaže, da je nedolžen, lahko ponovno zaprosi za delovno mesto in se njegovo prošnjo obravnava.«
Že sum korupcije je dovolj za prekinitev delovnega razmerja. Generalni direktor policije Haki Çako je prikimal, da notranji organi policije zabrišejo iz službe vsakogar, za katerega se sumi, da prejema podkupnino. Vodja misije EU pri albanski policiji Giorgio Butini, ki je srečanje organiziral, je potrdil, da je procedura res takšna.
Trditev je zvenela zelo dramatično, vendar ni bila v ničemer pretirana. Še pred desetimi leti je bilo pravilo, da si policisti na cestah zaslužijo plačo z izsiljevanjem voznikov in da tudi težja kriminalna dejanja spregledajo za ustrezno plačilo. Albanska policija je bila tako korumpirana, da se je bilo ob njenih metodah mogoče vprašati, ali za njo sploh obstaja kakšna država, ki jo nadzoruje. Danes je na ulicah Tirane in na cestah med albanskimi mesti nova generacija albanskih policistov in policistk, ki opravljajo svoje delo z zavidljivo stopnjo profesionalnosti in nikomur ničesar ne odpustijo. Policija je institucija albanske države, ki med državljani uživa najvišjo stopnjo ugleda. Daleč nad sodstvom, ki velja za skrajno korumpirano hierarhijo nesposobnežev, in politiko, ki ima podobo mafijske mreže.
Albanska pot v Evropo
Policija ni spremenila svoje strukture, načina šolanja in institucionalne kulture zaradi želje po lepem in dobrem. Urejena policija je eden od pogojev za začetek pogajanj z Evropsko unijo o morebitnem članstvu. Albanija si zares želi postati del EU, njeno izhodišče pa je bilo najslabše od vseh možnih. Najrevnejša evropska država je leta 1990 popolnoma propadla, vse njene institucije so se sesule v prah. Edina policija, ki je opravljala svoje delo, so bili italijanski karabinjerji v mednarodni operaciji, ki je vzpostavila vsaj nekakšen red. Milijon Albancev je čez morje pobegnil v Italijo. Celoten državni sistem so morali vzpostaviti na novo in ga po kosih usklajujejo po načrtih EU. Policija je rezultat evropskega projekta pomoči, »ki službe za zagotavljanje in zaščito zakonitosti albanskih institucij usklajuje s standardi EU na področju policijskega dela in s tem zagotavlja zaupanje, zaščito in varno okolje za albanske državljane«.
Nekoliko zamotan jezik govori preprosto resnico. Albanija je v procesu približevanja trenutku, ko bo lahko začela pogajanja za začetek procesa o priključitvi k EU. Pripravljena je spremeniti ustavni red in sinhronizirati vse institucije z evropskimi zahtevami. Naslednji korak je reforma korumpiranega sodstva, ki bo potekala pod neposrednim nadzorom institucij EU.
Boleč proces za politiko, vendar tudi najbolj enostaven. Evropa je hkrati načrt, zemljevid, pot, cilj in nazorni organ pretvorbe v državo po standardih EU. Enak proces, skozi katerega je šla Slovenija, ista pot, po kateri so šle vse vzhodnoevropske države. Prilagajanje standardom evropske zakonodaje je najbolj produktivno obdobje v času, ko država pričakuje, da bo postala članica, in se pripravlja na končne izpite. Vse, kar mora narediti, je, da točko za točko v roku izpolnjuje evropske pogoje, EU pa pri tem procesu sodeluje s financiranjem institucionalnih sprememb. Dokler je v tem toku, Albanija skokovito napreduje. Dokler je obljuba pridružitve EU prepričljiva in državljani verjamejo, da jih na koncu čaka evropski potni list, podpirajo tudi najbolj presenetljive in nepričakovane spremembe svojih življenj.
Edino, kar lahko celoten proces obrne v zares slabo smer, je, če država zadosti večini pogojev, ki jih postavlja EU, potem pa se evropske države odločijo, da je nikoli ne bodo sprejele medse, ker so kulturne razlike prevelike.
To se je zgodilo Turčiji, ki je bila pred zidom Evropske unije nemočna prosilka za članstvo. Proces priključevanja je začela leta 1963 in ga desetletja bolj ali manj uspešno nadaljevala skozi obdobja demokratičnih vlad in vojaških diktatur. Po letu 2000 se je začela pospešeno razvijati v državo po evropskih standardih. Izvedla je manjši gospodarski čudež, spremenila ustavni položaj vojske, imela urejeno bančništvo in začela normalizirati odnose med večino in manjšino. Imela je pametno in plodno politiko do sosedov in uravnoteženo zunanjo politiko.
Vrata EU so se preselila v Izmir
V trenutku, ko se je zdelo, da je tik na pragu Evrope, je iz evropskih prestolnic politične moči dobila jasna sporočila, da je njena pridružitev EU bolj plod fantazije kot realne politike. Osemdeset milijonov muslimanov je številka, ki je Evropa ne more sprejeti. Jasna zavrnitev je sovpadla z ambicijami Tayyipa Erdogana po centralizaciji oblasti v lastnih rokah, željami po ukinitvi stroge ločitve med religijo in državo in začetki avanturizma v zunanji politiki. Spirala se je obrnila navzdol in Turčija je začela pot iz Evropske unije nekam drugam. Vendar zavrnitve ni pozabila in je čakala na čas, ko bo lahko izvedla povračilne ukrepe. Ni ji bilo treba dolgo čakati. Ko se je čez njeno ozemlje v Evropsko unijo preko Grčije in naprej po Balkanu iz Sirije in drugih držav preselil milijon beguncev, so na njena vrata začeli trkati evropski državniki. Vrata Evropske unije naenkrat niso bila več v Bruslju, ampak v Izmiru.
Ta teden se je račun začel odplačevati. Turčija je primer države, ki je od zunaj učinkovito posegla v evropsko humanitarno pravo, ki je ena najbolj zaščitenih svetinj evropskih vrednot. Evropski uniji je s pristajanjem na vračanje beguncev iz Grčije pomagala kršiti lastne zakone in Evropo prisilila k svojevrstnemu trgovanju z belim blagom.
Evropska komisija je do popolnosti razvila smisel za paradokse. V trenutku, ko Avstrija znotraj schengenskega območja na meji z Italijo postavlja žičnate ograje, je članicam EU predlagala, da turškim državljanom omogočijo prosto gibanje v območju schengna brez vizumov. Turčijo je izenačila s Kosovom, za katerega je predlagala enak režim. Državljani vseh ostalih balkanskih držav lahko po Evropi potujejo brez vizumov.
Turčiji je postavila še nekaj tehničnih pogojev. Državljanom mora izdati biometrične potne liste s fotografijami, uvesti ukrepe proti korupciji v skladu z evropskimi priporočili, z Evropo uskladiti zaščito osebnih podatkov, z Europolom skleniti pogodbo o sodelovanju z Evropo na področju sodstva in sinhronizirati protiteroristično zakonodajo z Unijo. Vse to mora Turčija narediti do junija, ko bi nastopila nova politika, najkasneje pa do konca leta. Zveni impresivno. Turčijo ponovno obravnavajo kot državo, ki je na poti v EU.
Vendar je vtis, da je na tem področju Evropska unija močna in ona Turčiji postavlja pogoje, nekoliko pretiran. Pogoje postavlja Turčija na veliko bolj praktičen in neposreden način. Če EU ne liberalizira svoje politike vizumov in turškim državljanom ne omogoči prostega gibanja v območju schengna, Turčija ne bo več sprejemala beguncev iz Sirije. Evropa je zares v stiski, ker razen dogovora s Turčijo in bodeče žice na makedonski in bolgarski meji nima nobene migracijske politike. V Turčiji je še vsaj dva milijona sirskih beguncev. Če evropske države zavrnejo liberalizacijo vizumov in ne obnovijo pogajanj o članstvu, lahko kadarkoli ponovno odprejo pot čez Egejsko morje in vanj potopijo še Grčijo. Evropa je pred zanimivo skušnjavo. Ali Turčija ali begunci.
Mednarodno politiko je zamenjala logika z istanbulskih bazarjev. Stvari in ljudje sami po sebi nimajo nobene vrednosti. Vredni so samo toliko, kot so vredni v očeh dveh, ki se pogajata, kdo bo kaj dal in kdo bo kaj vzel. Končna cena je odvisna od vsega, kar se je dogajalo prej. Turčija ima tukaj prednost pred Evropo.
